Zadnje, kar sem potrebovala minuli vikend, je bila dolga reportaža o travniških sadovnjakih, ki niso več oprašeni, ker je okoli njih ponoči preveč umetne svetlobe. No, reportaža ni bila zgolj o tem. Pripovedovala je o vplivu, ki ga imamo ljudje na delovanje čutil divjih živali, na ultrazvočni sistem netopirjev, vid nočnih metuljev, voh divjadi ali radarski sistem majhnih ptic selivk. Slednje lahko že »nedolžna« nočna osvetlitev trgovskega centra tako zmede, da se začnejo sredi poti s severa na jug vrteti v krogu, kar jih na tisočkilometrski trasi tako oslabi, da omagajo za vedno. Aaa! Zadnje, kar sem potrebovala v tem trenutku, je brezkrajni seznam škode, ki jo ljudje povzročamo z golim dejstvom, da živimo, ker pač živimo na tako »razsvetljeno človeški« način.
Nataša Kramberger
Stokrat sem si že rekla, da mi ni treba biti naravovarstvenica. Zdaj ko je kriza, pa se res lahko požvižgam na naravne habitate, biotsko raznovrstnost in podobne ho...
