Težko je reči, komu je bolj namenjen dokumentarni film Bretta Morgena – oboževalcem Davida Bowieja ali tistim, ki to še niso postali. Je to film za tiste, ki se ob uvodnih prizorih njegovih objokanih poslušalcev zgolj praskajo po glavi, ali vendarle za tiste, ki se jim zdi to nekaj povsem samoumevnega? Film Bretta Morgena, ki se ga boste spomnili po biografijah o Kurtu Cobainu, Rolling Stones, pa recimo Jane Goodall, je namreč delo, ki učinkuje na dva načina. Po eni strani se vam bo po ogledu te sanjave odisejade o delu in življenju Bowieja, ki ga vrtijo kar na največjih IMAX zaslonih, zdelo, da ste o angleškemu pevcu in igralcu izvedeli vse, kar se je o njem izvedeti dalo, po drugi pa, da niste izvedeli niti najosnovnejših biografskih mejnikov.
Ko recimo Bowieja v enem izmed neštetih delčkov intervjujev, ki jih slišimo in vidimo, vprašajo, kakšna je bila njegova mladost, ta odgovori, da povsem običajna. Da je pač hodil v šolo in jedel in da je imel starejšega brata, na katerega je bil zelo navezan. Ti intimni družinski trenutki so podobno nametani in razmetani skozi celoten film. Komajda opazni so, vedno nekje na robu kadra, zaviti v skrivnost, a zdi se, da so tam z dobrim razlogom. Da so vendar integralen del tistega, o čemer govori film. Film Bretta Morgena namreč skuša povedati nekaj o tem, zakaj je bil Bowie Bowie. In ker se Bowie, kot vemo in vidimo, nikakor ni dal popredlačkati, je zato Morgen v imenu dobrega dokumentarca rekel malo morgen klasični biografski zgodbi in namesto tega pred gledalca postavil kolaž podob, referenc, glasbe in intervjujev, ki odstirajo umetnika, ki se ni pustil definirati.
Ta mozaik se zato bere, kot bi Morgen pred ves tisti material iz osebnega arhiva, iz katerega je pet let delal dokumentarec, najprej postavil kalejdoskop, zaradi česar se vsi ti izbrani prizori zrcalijo, prelivajo in slikajo v neskončnih pisanih vzorcih, nato pa ves ta kaos z matematično natančnostjo povezal na montažni mizi. Da, tako kot Bowie je tudi Morgen sprejel kaos sveta, s tem pa dosegel nekaj, kar dokumentarcem, polnim faktičnosti in govorečih glav, navadno uide iz prijema – ujel je tudi in predvsem tisto, kar se skriva pod, nad in za tako imenovanimi dejstvi. Davida Bowieja zato po dobrih dveh urah morda res ne spoznamo v celoti, ga pa zato začutimo. Morgenu je skozi nekonvencionalni dokumentarec, ki se velik del bolj kot biografija gleda kot eksperimentalen ali znanstvenofantastičen film, uspelo odpreti vrata ali vsaj zvrtati kukalo v Bowiejevo razmišljanje in ustvarjanje.
Kukalo, skozi katero se izčisti ideja, da je bil njegov način življenja pravzaprav del njegovega ustvarjalnega procesa. Pa recimo to, da zanj ni bilo nič absolutno in da je za gotovo jemal zgolj to, da se vse spremeni in da so spremembe nujne. V torek je bil zato lahko budist, v petek pa ga je že zanimal Nietzsche. Da, poleg umetnika in vizionarja je bil tudi spreten piarovec. In ne, ni bil zares vesoljec, je bil pa na neki način vedno pred svojim časom. Ne nazadnje je, kot ga slišimo, na začetku sedemdesetih let skušal ustvariti 21. stoletje. Pol stoletja pozneje pa smo dobili dokumentarec, ki mu je do neke mere uspelo ujeti tisto, kar je bilo pri Bowieju vseskozi neulovljivo, izmuzljivo in nedoločljivo. Tisto torej, zaradi česar je bil tako fluiden, kameleonski, androgin, eklektičen, subverziven in ne nazadnje uspešen, privlačen in magnetičen. Ironično pa je to Morgenu uspelo ravno zaradi tega, ker Bowieja ne skuša analizirati do točke, ko ta ne bi bil več uganka, ampak nam vso to njegovo posebnost zgolj približa, razpre in poveča. Takole od blizu pa je jasno predvsem to, kar v filmu izpostavi tudi Bowie sam, in sicer, kako pronicljiv opazovalec družbe je pravzaprav bil. Kot tak je skozi svoje delo govoril univerzalni jezik, v katerem je občinstvo videlo odsev samega sebe in zato zlahka padlo v njegov objem.