Tu je srž problema in resnice. Kot laik in dolgoletni srčni bolnik si to upam javno zapisati. Zdajšnji zdravstveni minister, od katerega se veliko pričakuje, je dr. Breclja predstavil kot člana svoje ožje ekipe, ki bo sodelovala pri delu na ministrstvu. Zakaj pa ne, saj je »gospod Erik Brecelj nedvomno vrhunski zdravnik in poznavalec zdravstvenega področja«, kot so o njem zapisali mnogi mediji. Nimam sicer osebne izkušnje in upam, da je ne bom (nikoli) potreboval, a tisti, ki ga poznajo, imajo o njem visoko mnenje. Seveda ni eden in edini, kar je dobro, saj potrebujemo mnogo srčnih in dobrih zdravnikov, ki pacientu (bolniku) ob pravem času nudijo pomoč in mu namenijo še prijazno besedo. V javnem zdravstvenem domu, v javni bolnišnici ali pri koncesionarju, zasebniku. Kaj pa je tukaj narobe? Zakaj toliko golid gnojnice na zasebne koncesionarje, ko pa tako rekoč vsi po vrsti opravljajo svoje poslanstvo in so del javne zdravstvene mreže. Če se motim, se javnosti opravičujem. Zasebniki (koncesionarji) so rešili na stotine pacientov, mnogi bi bili brez njih že zdavnaj pod rušo. Zato se nehajmo sprenevedati in obkladati s populističnimi preživetimi floskulami, da je edino in sprejemljivo samo javno zdravstvo. Potrebujemo ga, to drži, a še bolj drži, da potrebujemo učinkoviti zdravstveni sistem za vse bolnike, ki si zaslužijo kvalitetne usluge, tudi od koncesionarjev oz. zasebnikov. Zakaj pa ne? Potem so tukaj še obmetavanja z dvoživkami in podobnimi žaljivkami, ki presegajo vse meje dobrega okusa. Nekdo v prostem času igra tenis, drugi golf, tretji pa operira izven svojega zavoda pri koncesionarju, ker ima za to dovoljenje delodajalca, voljo do dela, vrhunsko znanje in zaupanje bolnika. Kaj pa je tukaj narobe, spoštovani politikanti, dogmatiki in populisti? Naj človek dela, to je tudi njegova ustavna pravica. Zakaj torej pribijati na križ ministra, ki svoj del strokovnih obveznosti opravi pri zasebniku?
Pred malo manj kot tridesetimi leti razen KC Ljubljana zahtevnih operacij na odprtem srcu drugje niso izvajali. Zdaj je glede tega področja seveda drugače, imamo UKC Ljubljana z odličnimi strokovnjaki, imamo UKC Maribor s prav tako odlično ekipo, in imamo še tretji center za srčno-žilne bolezni MC Medicor v Izoli z ambulantami v Ljubljani. Dva delujeta v okviru javnih zavodov, tretji je zasebni, ki je veliko pripomogel k skrajševanju čakalnih dob in rešil množico bolnikov. Pišem iz osebne izkušnje, ker sem bil najprej pacient prvih dveh (zahvala za dobro delo njunim ekipam), zdaj pa sem že slabih 15 let pacient tretjega. Predstojnica akademkinja prof. dr. Marjeta Zorc se razdaja s celotno ekipo, da se bolj ne more. Strokovno, srčno, visoko profesionalno. Vseh 15 let hodim k njim izključno in samo na napotnico, vedno sem prijazno sprejet in obravnavan. V ambulanti na Kotnikovi v Ljubljani se luči ne ugasnejo ob 20.00 uri, pač pa mnogo, mnogo pozneje, ker so pacienti še v čakalnicah. To je droben praktični primer in osebna izkušnja, ki vsaj kar se tiče MC Medicorja ni osamljena. In verjamem, da je podobno še marsikje drugje, tudi v javnem delu sistema so mnoge podobne izjeme.
To so teme, ki naj okupirajo Fides in predsednika Kuštrina. Bolniki (pacienti) potrebujemo kvalitetno zdravstvo, javno in zasebno kot celoviti sistem, ki bo deloval in učinkovito funkcioniral izključno v korist in za dobro bolnikov. Vse ostalo je že tri desetletja preigravanje in igra politike, ki bi se morala že zdavnaj končati. Napak in neumnosti (s politiko in politikantstvom vred) je bilo dovolj! In k temu sta svoj delež prispevala tudi Fides s svojim predsednikom Kuštrinom vred. Zgodovina bo to nekoč potrdila.
Dr. Marjan Toš, Lenart v Slovenskih goricah