Tudi Zveza društev upokojencev Slovenije ni kaj zelo aktivna na področju iskanja političnih rešitev za dejanske, dolgoročne probleme starostnikov. Sedanje parlamentarne stranke problema staranja prebivalstva tudi ne želijo sistemsko rešiti. Vse rešitve so bolj gasilske. Starajoče se prebivalstvo pa postaja vedno bolj getoizirano. Razprave o pokojninskem zavarovanju in zdravstvenem zavarovanju starostnike obravnavajo izključno kot breme celotne družbe. Pokojnine so nepotrebni stroški, ki hromijo gospodarsko rast ter ustvarjanje dobičkov. Vse bolj gremo proti enačbi, starost je enaka strošku. Kako podjetja rešujejo stroške delovne sile – z odpuščanjem. Kako bi družba enostavno reševala stroške starostnikov – z evtanazijo. Naj si želimo priznati ali ne, življenje pod pragom socialne revščine ni nič drugega kot evtanazija na obroke.
Pri obravnavi problematike starostnikov lahko govorimo o dveh konceptih. Najbolj splošno razširjen koncept je koncept starajoče se družbe. V njem so starostniki prikazani kot strošek, družbeno breme. Stroški starostnikov so vedno predmet politične obravnave in praviloma prikazani kot cokla družbenega razvoja. Obstaja tudi koncept dolgožive družbe. Ta koncept temelji na lastnem, osebnem dojemanju starosti. Nekdo se še pri 80 letih počuti mladostnega, drugi se bo že pri 55 letih počutil starega. Ta koncept poskuša uvajati koncepte in rešitve, pri katerih se osebno dojemanje staranja lahko zamakne dejanski starosti. Gre torej za prilagajanje družbenega okolja potrebam starostnikov; podobno kot okolje prilagajamo otrokom ali invalidom. To ne pomeni enačenja starostnikov z invalidi ali otroki. Pomeni upoštevanje omejitev, ki jih biologija postavlja v procesu staranja. Za lažje razumevanje koncepta bom v nadaljevanju predstavil tri primere nerazumevanja problematike starostnikov.
Digitalno bančništvo diskriminira starostnike
Prvi primer je področje bančnih storitev. Gre za tipični primer, kjer RS in EU najbolj diskriminirata starostnike. Predpostavka bančnega sektorja (vključno z Evropsko centralno banko in Banko Slovenije) je, da so starostniki dejansko sposobni uporabljati digitalno bančništvo. Digitalno bančništvo ni ravno najbolj primerno za osebe s tresavico in zmerno pozabljivostjo (ne nujno z demenco). Takšne osebe so vezane na uporabo bančnega okenca, kar pa je dražje kot uporaba spletne banke. Tudi digitalizacija na bančnih okencih ni ravno starostnikom prijazna. Zapomniti si je treba takšna in drugačna gesla. Še hujše pa je recimo podpisovanje za ljudi s tresavico preko podpisnih tablic. Popolnoma običajni posli se spremenijo v nočno moro. Še več, poslovno povsem opravilnim ljudem banke dodatno zaračunavajo za opravljanje bančnih poslov, s katerimi lahko posamezniku upravljajo njegove prihranke in tudi pridejo do izplačil teh prihrankov. EU in bančni sektor dejansko zavestno diskriminirata ljudi na podlagi osebnega stanja, ki je posledica biologije. Zanimivo je, da so vsi politiki v EU in Sloveniji o tem problemu povsem tiho. Če bi bili dolgoživa družba, bi se bančni sektor moral prilagajati biološkim zahtevam ter starostnikom ponuditi cenejše storitve na bančnih okencih ter širšo mrežo bančnih avtobusov – podobno, kot imajo to naši severni sosedje. Pri nas pa ukinjamo bančne poslovalnice, bankomate itd.
Politiki, sposodite si hodulje
Drugi primer predstavlja vprašanje reševanja bivalnega okolja. Večina stanovanj, v katerih bivajo starostniki, je bila grajenih v obdobju med 1960 in 1990. Gre za stanovanja v blokih brez dvigal, s kadmi v kopalnicah, ozkimi hodniki in vežami. Za starostnike, ki so na hoduljah in imajo težave s sklepi so takšne bivalne enote neprimerne. Bi pa lahko takšni starostniki samostojno bivali v enotah s tuš kabinami, dvigali in prilagojenimi stranišči. S prilagajanjem bivalnega okolja starostnikom bi zmanjšali pritisk na domove za starejše občane. In kaj dela naša politika? Modro je ugotovila, da je pritisk na DSO velik, ker v obstoječih ni več prostora. Rešitev – pospešimo gradnjo domov za starejše občane. Sedanji rezultat – zgrajeni nedelujoči domovi zaradi pomanjkanja kadra. Dolgoročni rezultat – spreminjanje namembnosti teh domov v stanovanjske enote za potrebe bivanja in vikendašev. Zelo racionalna raba javnega premoženja, ni kaj.
Če bi EU in država le del teh sredstev namenili za večinsko nepovratno sofinanciranje prilagajanja stanovanj potrebam starostnikov, bi zmanjšali pritisk na domove za starejše občane in s tem tudi potrebo po dodatnem osebju. S podaljšanjem bivanja starostnikov v domačem okolju pa bi dodatno upočasnila osebno dojemanje starosti. Posamezniki bi imeli občutek, da so še vedno sposobni samostojnega življenja in da s tem niso breme domačim ali družbi. Nasvet politikom – za štirinajst dni si izposodite hoduljo in poskušajte večino teže prenesti nanjo. Videli boste vso nefunkcionalnost svojih bivalnih enot ter svojega življenjskega okolja.
Neprilagajanje delovnega okolja
Tretji primer je prilagajanje delovnega okolja. Želimo, da bi ljudje delali čim dlje. Informatizacija in avtomatizacija družbe sta vse večji. Informatizacija pomeni več dela na zaslonih, več programske opreme, ki se tedensko ali mesečno spreminja, večji vnos podatkov (indeksacija, klasifikacija) … S starostjo nam pešata vid in prilagodljivost. Pojavljajo se težave s sklepi in hrbtenico. Pojavljajo se težave s pozabljivostjo. Zahteve delovnih mest pa so ravno nasprotne. Več je dela na zaslonih – tudi mobilnih telefonov, hitrejše so spremembe programske opreme, več je gesel. Praviloma so starejši v organizacijah deležni slabše opreme – saj ne potrebujejo najbolj super računalnika. Podobno velja za pisarniško opremo. Zopet se znajdemo pri problemu nerazumevanja dolgožive družbe. Želimo, da bi starejši čim dlje delali. Uvajanje novih tehnologij večinoma ne upošteva omejitev starostnikov. Ni zakonodajnih zahtev po prilagajanju delovnega okolja omejitvam starostnikov. Nisem še videl, da bi kakšno zdravniško mnenje medicine dela delodajalcu naložilo omejitev delovnega časa pred monitorjem in zahtevalo uporabo starih tehnologij. Ko ne zmoreš več slediti tehnologiji in čepeti za zaslonom večino delovnega časa, te verjetno medicina dela označi za nesposobnega izvajati dela in naloge.
Omenjeni trije primeri kažejo na potrebo po sistemskem urejanju problematike starostnikov. EU ter nacionalni parlament in vlada bodo morali razumeti koncept dolgožive družbe. To na nacionalni ravni pomeni vsaj vladni urad za dolgoživo družbo. Šele ko bosta EU in Republika Slovenija dojeli koncept dolgožive družbe in ga začeli tudi praktično udejanjati, bodo starostniki ponovno postali sestavni del te družbe in ne samo strošek. Da ne bo pomote, koncept dolgožive družbe dejansko zajema ukrepe v vseh življenjskih obdobjih. Brez uvedbe koncepta dolgožive družbe tudi ni pričakovati vzdržnega gospodarskega razvoja.