V Ljubljano sem s štajerskega podeželja kot študent prišel jeseni 1953. Za nas je bilo že Celje, kjer sem maturiral, precej poseben svet, malce svetovljansko hohštaplerski, kje šele Ljubljana! Poteklo je sicer že osem let od vojne, kar se je še zmeraj poznalo na skromnosti življenja, toda mesto je že premoglo prepoznavna znamenja novega blagostanja in »evropizacije« – »ezelek« s frajerji na italijanskih kolesih in celo rolerjih, na nogah mladih dam so se tu in tam že kazale najlonke, za katere je ljudski glas vedel, da so plačilno sredstvo italijanskih potrebuježev, v kino Union je zašel tudi kak ameriški film, v posebnih glažkih je prihajal jogurt, od gosposkih pijač pa se je celo v študentskih bifejih dobil kak badel. Ob obnovi porušene domovine in ob vsem uradnem asketskem zanosu se je začela razraščati nova boema – »neodgovorno« popivanje in zapravljanje življenja tjavendan, lumpanje, neskončno filozofiranje.
Fotografija: Alenka Žavbi/dokumentacija Dnevnika
Režim je bil sicer strog, toda »zlata mladina« je v precejšnji meri prihajala iz družin, ki so predstavljale nove »stebre družbe«, tako da je uživala varno nedotakl...
