Kritika knjige Vsi božji otroci plešejo: Pretresanje sanjskih sporočil

»Ni vse, kar je vidno, tudi resnično. Moj sovražnik je tudi jaz, ki je v meni. V meni je tudi moj nejaz.« Ta nejaz junakinje in junaki šestih zgodb zbirke Vsi božji otroci plešejo pogosto poimenujejo kar »tema«, pa tudi »votlost« ali »praznina«. Tisto nekaj, kar v sebi občutijo kot zavoro oziroma prepreko, ki jim onemogoča, da bi se dokopali do nečesa – morda do spoznanja, sreče, občutka celovitosti, notranjega miru, smisla, nemara samo do nečesa oprijemljivega, kar bi jih ponovno osrediščilo. Resničnost jih je pretresla, potres v Kobeju, ki jih spremlja iz oddaljene bližine in je rdeča nit zbirke, je le sprožilni moment, trenutek ozaveščenja, zaradi katerega razumejo, da je napočil čas za preobrat.