Na superpokalni tekmi proti Heliosu vam je trener Jurica Golemac namenil zajetno minutažo. Je to napoved sezone, v kateri se boste prebili na veliko sceno?
Težko rečem. Pomembno mi je, da točno poznam vlogo v ekipi. Torej v prvi vrsti, da grizem v obrambi in vnašam energijo. To poskušam narediti ne le vsako tekmo, ampak vsak trening. Kam me bo to pripeljalo, pa bomo videli s časom.
Je bila sezona na posoji pri Cedeviti junior prava odločitev?
Bi rekel, da je bila prava. Dobro sem se razvijal. Trener Damir Mulaomerović mi je dal proste roke v igri in mi namenjal veliko minut. Zadovoljen sem z napredkom, ki sem ga naredil, čutim pa, da je čas za igranje v močnejši konkurenci, kar bom pri Olimpiji tudi dobil.
S Cedevito junior ste bili presenečenje lanske sezone v hrvaški ligi.
Cilj pred začetkom sezone je bil, da obstanemo v ligi. V pripravljalnem obdobju smo se še lovili, tudi ekipa še ni bila popolna. S časom smo se ujeli. Nismo bili najboljše moštvo po kakovosti, smo pa imeli odlično kemijo. Resnično smo se borili eden za drugega, si krili hrbet in puščali srce na igrišču. To nas je pripeljalo do finala pokala, kjer smo na koncu klonili za vsega dve točki proti zelo favorizirani Ciboni. Pokazali smo, da je povezanost igralcev včasih celo bolj pomembna kot sama kakovost.
Kako je Damir Mulaomerović vplival na vaš razvoj?
Mulaomerović je trener igralcev, kot radi rečemo. Z vsakim ima odličen odnos tako na igrišču kot izven njega. Vse bo naredil za vsakega in mu je na voljo 24 ur na dan. Naloga igralca je, da mu zaupanje vrača s trudim delom n dokazovanjem na vsakem treningu. Sam sem prišel v Cedevito junior s ciljem, da se naslednje leto vrnem v Olimpijo boljši in si izborim mesto v ekipi. Mulaomerović mi je pri tem precej pomagal.
Na posoji pri OKK Beograd ste izkusili tudi srbsko ligo. Kako bi primerjali srbsko, hrvaško in slovensko ligo?
Pri OKK Beograd sem preživel štiri mesece na posoji, nato pa je prišla poškodba. Sledila je operacija, nato pa pandemija koronavirusa in sezona je bila odpovedana. V srbskem prvenstvu sem igral le sedem ali osem tekem, a lahko povem, da je zagotovo najbolj fizična od omenjenih treh. V hrvaški ligi bi izpostavil hitrost v igri, slovenska pa je verjetno najbolj taktična.
K zagrebški Cedeviti ste se iz Heliosa preselili že pri 15 letih. Je bila to prava odločitev?
Nikoli mi ni bilo žal, da sem se odločil za ta korak. Imel sem ponudbe nekaterih evroligaških klubov, najbolj resno zanimanje sta izkazala Olympiakos in Real Madrid, a smo se z družino odločili za Zagreb, ki je blizu, pogoji za razvoj pa izvrstni. Bil sem projekt Cedevite in če bi se lahko še enkrat odločil, bi naredil isto potezo.
Kako ste se kot tako mlad znašli v novem okolju?
Stvari so se zame resda spremenile, a sem tak človek, da se hitro znajdem v novem okolju. Jezik sem nekaj malega znal že od prej, tako da ni bilo težav. Z vrstniki sem se hitro ujel in so mi pomagali. Soigralca sva bila tudi s Karlom Markovićem, s katerim bova zdaj znova delila slačilnico in sem izredno vesel, da je tako. Bivali smo v posebnem internatu, se družili ves čas in se posvečali le košarki. Resnično lepi spomini.
Zanimivo, da se je Cedevita kmalu po vašem prihodu združila z Olimpijo.
Ko sem sprva slišal za to, nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi. Na koncu je izpadlo kot izjemen projekt. Po združitvi je imel klub naenkrat ogromno igralcev in takrat sem bil posojen v OKK Beograd, da se razvijam naprej. Vesel sem, da je prišlo do tega. Ko so bile Stožice v lanski sezoni nekajkrat polne, pa tudi Tivoli, se je dokončno potrdilo, da je bila poteza zadetek v polno.
Kako ocenjujete moč letošnje ekipe?
Ekipa je po moji oceni odlična. Najbolj me veseli, da že vidim zametke odlične kemije v slačilnici, ki sem jo izkusil že lani pri Cedeviti junior. Igralci preživimo veliko časa skupaj. Sicer povečini v dvorani na treningih, a gremo potem tudi na kakšno kavo ali kosilo. To je prava pot do uspeha.
Način dela trenerja Golemaca že poznate. Kako se ujameta?
Golemac je zelo zahteven trener. Ima svoje cilje in zahteva veliko predanosti. Vseskozi moraš biti osredotočen, da izpolniš njegove želje. To mi je všeč, saj je to prava pot do napredka in dobrih rezultatov.
Bili ste član številnih mlajših reprezentančnih selekcij. Je zdaj napočil čas, da se prebijete tudi v člansko?
To je moja velika želja že od majhnih nog. Težko rečem, če je čas pravi. Sam bi ocenil, da sem za to pripravljen, a glavno besedo ima selektor. Ko in če bo prišel klic, se bom z veseljem odzval.
Kje vidite, da imate še največ prostora za napredek?
Košarkar napreduje celotno kariero in ima vedno prostor za napredek v vseh pogledih. Če bi trenutno moral nekaj izpostaviti, je to psihična stabilnost in samozavest. Če v vsaki situaciji verjameš vase, potem je vse skupaj veliko lažje.