Avtor razstave arhivski svetnik Bojan Himmelreich je na predstavitvi razstave povedal, da se je ideja o raziskavi celjskih mostov porodila leta 2002. Ocenil je, da v Celju ni dovolj mostov, čeprav zapis, ali so bili Celjani zadovoljni s številom mostov, ki bi jim skrajšali marsikatero pot, ne obstaja. Prav tako ni podatka, kdaj je bil zgrajen prvi most v Celju. Delni odgovor lahko dajo arheologi, ki menijo, da so prvi mostovi nastali že v antiki. Po avtorjevih besedah namen razstave ni seči toliko v davnino, razstava se osredotoča na čas od sredine 19. stoletja dalje. Takrat je bila zgrajena brv čez reko Savinjo, po kateri so Celjani hodili v naravo.
V prvi polovici 20. stoletja se s širitvijo Celja gradijo številni mostovi. Prvi betonski most pa je bil v Celju zgrajen leta 1928. Pravi razmah pri mostogradnji je bil od leta 1956 do leta 1973, ko so gradili mostove na Hudinji in Voglajni. Potem, pravi Himmelreich, 40 let ni bil zgrajen noben nov most. Tako je bilo vse do leta 2014, ko je bila zgrajena nova brv čez Savinjo do celjskega mestnega parka. Avtor je posebej izpostavil Grenadirjevo brv čez Savinjo, ki je nastala zaradi interesa ljudi. Želeli so si namreč krajšo pot od Pečovnika do Celja, zato so bili pripravljeni gradnjo brvi sami financirati.
Značilnost celjskih mostov je recikliranje. Ko so leta 1957 porušili kapucinski most, so ga kasneje znova postavili dober kilometer od prvotne lokacije. Med nemško okupacijo so pri gradnji mostu pri Pantnerju uporabili železne dele, snete s starih mostov in hranjene v mestnem skladišču. Ko so leta 1959 gradili most čez Voglajno, je takratni izvajalec del dobil navodila, naj uporabi čim več pilotov nekdanjega kapucinskega mosta.