Močno pogrešam Studio City in Marcela Štefančiča zaradi aktualnih vsebin in inovativnih pristopov k snemanju. Očitno smo v njih uživali ne le gledalci, ampak tudi ustvarjalci. Močno pogrešam tudi oddajo Politično s Tanjo Gobec. Dialoge s sogovorniki je znala začiniti s skrbno izbranimi citati iz politične zgodovine, ki v gledalcu še dolgo odmevajo. Če se ne motim, je začel tako zaključevati Odmeve Igor E. Bergant, s tem pa dal še večji poudarek obravnavanim temam. Tarča je izdatno prispevala k razkrivanju družbenih anomalij skozi čas svojega obstoja. Upam, da že zavedanje njene vloge kakšnega nepridiprava odvrne od slabih naklepov. Tednik opozarja na žgoče teme, ki bi jih sicer zlahka spregledali.
V informativnih oddajah me moti še vedno prepogosto teženje k uravnoteženemu poročanju. Zlasti soočanje strankarskih nasprotnikov, ki slepo vztrajajo pri svojih stališčih, vi pa končno sodbo prepuščate gledalcem. Bojim se, da gledalce precenjujete. Javna televizija pač ne more ustreči vsem okusom. Poslanstvo javne televizije je občinstvo vzgajati in dajati jasna izhodišča o tem, kaj je za našo družbo in prihodnost Slovenije pošteno in prav. Vrednote in etično ravnanje morajo stopiti v ospredje zlasti v kriznih časih, v katerih smo se znašli.
Rada bi pohvalila in vas spodbudila, da bi nam predstavili še več oddaj, ki predstavljajo dobro prakso. V spominu mi je ostala zlasti ena: pred oči ste nam postavili Zasavje, ki je nedvomno s prizadevanjem Macerla in Zelenih na degradiranem rudarskem področju razvilo sončne elektrarne, potem naravno čiščenje voda ob Muri in koristno uporabo odvržene plastike v nekem podjetju. V času kriz je neprecenljive vrednosti opozarjati na primere dobrih rešitev, ne le zaradi pomena, ki ga ima posnemanje, ampak tudi zato, ker zaskrbljeni državljani krvavo potrebujemo dokaze, da vse ne gre po zlu. Poudarjanje zlonamernih praks ne bi smelo preglasiti dosežkov, ki jih uspevajo ustvariti s skupnimi močmi očitno še pogosto spregledane lokalne skupnosti. Vzbujajo nam upanje in nas motivirajo k sodelovanju za skupno blaginjo. O razdvojenosti našega naroda ne kaže izgubljati besed, ker jo je na laž postavil referendum o vodi in zadnje volitve. S ponavljanjem te teze se vzbuja vtis resničnosti, s tem pa gledalce le zavaja v pasivnost. Kriza, ki je pred vrati, namreč terja, da stopimo skupaj in vse moči usmerimo v preživetje skupnosti. Vaša vloga pri tem je velikanska, saj je vpliv vašega medija dokazano izjemno visok.
Nikoli ne zamudim Intervjujev z izbranimi sogovorniki Ksenije Horvat. Njena posebna kvaliteta je, da se na oddaje študijsko temeljito pripravi, vendar se s svojim novim znanjem ne vsiljuje, pač pa s pretehtano postavljenimi vprašanji pušča povabljencu dovolj prostora, da razgrne pred nami svoje zamisli. Morda bi povabila kdaj Svetlano Slapšak, ki premišlja o demokraciji ter o vlogi žensk v javnem življenju že od antike naprej. Če je morda že nastopala v Intervjuju, pa sem jaz to spregledala, se opravičujem.
Dragocena je Lombergarjeva oddaja Spomini. Nas gledalce seznanja z zanimivimi osebnostmi iz naše polpretekle zgodovine ali pa nam jih obudi v spominu. Hkrati pa s tem bogati arhiv televizije, saj bodo po smrti gostov njihove izkušnje za vedno izgubljene.
Ne morem končati, ne da bi omenila izjemne prispevke ekipe kulturnega programa. Nepozabna je bila oddaja, namenjena Rudolfu Maistru in pesmi Završki fantje. Nekaj časa ste nas v času odmorov tudi razveseljevali z drobcenimi, a z izkušeno roko izrisanimi vinjetami iz naše kulturne zgodovine. Pravi biserčki, škoda jih je bilo zamuditi. Si pa predstavljam, da je za vse take srečne utrinke potrebnih veliko več sredstev, kot se jih nabere s prispevki gledalcev.
Skoraj bi pozabila dodati: sem za to, da se čim prej sprejme novi zakon o RTV, ki naj omogoči od trenutne politične oblasti neodvisno, profesionalno službo v javno dobro.
Meta Kramar, Ljubljana
