Čeprav ruske sile v obeh fazah niso dosegle operativnih ciljev, ki bi potrjevali cilje vojne, je Rusija vseeno zadržala strateško pobudo napadalnih operacij. Ukrajina je delovala defenzivno, njena obramba je bila racionalna, elastična in na taktični ravni tudi aktivna, s partizanskim delovanjem po celotni globini napadalca. Zadržala je osnovni nadzor zračnega prostora ter kibernetično nevtralizirala, celo preglasila Rusijo. Bojna uporaba tujega orožja, tako modernega kot zastarelega, je bila iznajdljiva, inovativna in posledično efektna. S tem je dosegla upočasnitev ruskega napredovanja na vsega 1 kilometer na dan z ruskimi izgubami, ki so ob koncu druge faze štele okoli 50.000 mrtvih in več tisoč uničenih tankov ter druge oborožitve in opreme.
Šibka obrambna linija
Elitna 1. tankovska gardna armada, s katero je Putin začel napad na Kijev, se je premaknila na vzhod. Njeni udarni gardni diviziji, 4. tankovska in 2. motorizirana, ter 147. artilerijski polk so bili v bojih za Donbas skoraj prepolovljeni. Formiranje 3. armadnega korpusa v okolici Moskve, ki naj bi zagotovil zamenjavo za izčrpane sile v Ukrajini, je potekalo vse prej kot po načrtu. Namesto načrtovanih 20.000 mož jim je uspelo rekrutirati zgolj polovico. Njegove brigade so napotene v Ukrajino samo delno popolnjene v moštvu in tehniki ter slabo izurjene. Rusom zaradi kroničnega pomanjkanja svežih sil ni uspelo vzpostaviti delujočega okupacijskega sistema na širšem območju Donbasa. Za to nalogo niso bile zadostne lokalne ruske »osvobodilne sile«. Tako so namesto čvrste, po globini organizirane fronte, s taktičnimi in operativnimi rezervami v zaledju, na severnem delu vzpostavili zgolj šibko obrambno linijo. Po njenem preboju so ukrajinske sile padle v bolj ali manj prazen prostor, zato so bliskovito (20 kilometrov na dan) napredovale na sever na državno mejo z Rusijo, na vzhodu pa prečkale reko Oskil.
Zelenski se zaveda, da je odvisen od materialne (finančne, vojaške) podpore Zahoda, ki se utegne s prihodom jeseni in zime nevarno ohladiti in presahniti. Zato nujno potrebuje prepričljiv dokaz, da so Ukrajinci vojaško sposobni izpolniti, kar politično oznanjajo. Njegova poletna politična direktiva je bila zelo jasna; še pred zimo Ukrajina nujno potrebuje odmevno vojaško zmago. Ukrajinci so se na tretjo fazo – protiofenzivo pripravljali več mesecev. Pri tem so jim vojaško strokovno najbolj neposredno pomagale ZDA in Velika Britanija. Hrvatje protiofenzivo primerjajo s svojo operacijo Nevihta. Priprave so obsegale natančne obveščevalne analize ruskih sil ter računalniške simulacije bojnih scenarijev na različnih delih okupiranega ozemlja. To kaže na usklajeno delovanje centralnih in lokalnih poveljstev na taktični, operativni in strateški ravni. Rusi so pričakovali ukrajinski protinapad na strateško najpomembnejšem južnem bojišču okrog Hersona. Ukrajinci so jih z javnimi nastopi ter okrepitvami v tem prepričanju še utrjevali. Sedaj je že jasno, da je ducatu ukrajinskih brigad, med njimi 14. in 92. mehanizirani, 3. in 4. tankovski, 25. zračnoprenosni ter 80. zračnodesantni, specialnim silam ter teritorialnim enotam (skupno okoli 10.000 borcev) uspelo tajno priti na izhodiščne položaje za napad zaradi njihove izredne gibljivosti ter hitrosti. S hkratnim napadom na dveh frontah, s težiščem na severu, je ukrajinska vojska dosegla presenečenje, ki se je iz taktičnega v nekaj dneh razvilo v operativno strateško. Hkrati so se prvič v tej vojni izdatno popolnili z ruskim vojnim plenom, ki ga je vojska v velikih količinah pustila na bojišču. Vendar so ukrajinske sile prav tako raztegnile svoje logistične linije in jih izpostavile ruskim napadom.
Tudi njihove bojne enote potrebujejo zamenjavo in počitek. Rusi poudarjajo, da gre za pirovo zmago, ki naj bi Ukrajince drago stala. Ukrajinci o svojih žrtvah molčijo, razen zasežene tehnike nismo videli zajetih ruskih vojakov niti podatkov o ruskih izgubah. Ukrajina zaradi odvisnosti od vojaške pomoči Zahoda te ofenzive ne more nadaljevati v nedogled. Mora se pripraviti na ruski protinapad. Dokazali so, da z zadostnimi količinami sodobnega orožja, opreme in streliva zares lahko spremenijo stanje na bojišču. Zato je sedanji trenutek ključen, da Zahod pri tej pomoči vztraja. Priznanje generalnega sekretarja Nata Stoltenberga, da so Natova skladišča orožja in streliva izpraznjena, ni ravno spodbudno. Na Zahodu ni pripravljenosti, da bi zares zagnali vojaško industrijo.
Tokrat je čakal Putin
Putinov govor po skoraj sedmih mesecih bojevanja, v katerem je napovedal delno mobilizacijo, zagrozil Zahodu z jedrsko eskalacijo, obljubil osvoboditev Donbasa ter najavil povečanje proizvodnje orožja, verjetno začenja naslednjo, četrto fazo vojne. Kako bo delna mobilizacija 300.000 rezervistov vplivala na Putinov notranjepolitični položaj, bo pokazal čas. Duma je zelo zaostrila kazensko zakonodajo za kršitelje mobilizacije. Z mobilizacijo bodo rešili pomanjkanje vojakov, ne pa tudi njihove usposobljenosti in opremljenosti ter posledično bojne učinkovitosti, zato napoved povečane proizvodnje orožja. Napoved referendumov o priključitvi Ruski federaciji v regijah Herson, Doneck, Lugansk in Zaporožje v ruskih očeh vojno prestavlja na »domače« ozemlje. V mednarodni skupnosti, ki prav v tem času zaseda na ravni šefov držav na generalni skupščini OZN v New Yorku, še posebej odzvanja njegova jedrska grožnja. Vendar bi z dejansko uporabo taktičnega jedrskega orožja Putin priznal, da Rusija klasično vojaško ni sposobna premagati Ukrajine, ter jo izpostavil jedrskemu maščevanju. Zelo verjetno bi s tem dokončno izgubil tudi podporo azijskih in globalnih partnerjev, ki so mu še ostali.
Nedavno vrhunsko srečanje šefov držav članic Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO) v Samarkandu za ruskega predsednika Putina ne bi moglo potekati v bolj neprimernem času. Njegovi partnerji ga niso več čakali kot nekoč, tokrat so njega puščali čakati. Namesto da bi svojim azijskim partnerjem lahko pokazal oprijemljive vojaške rezultate specialne operacije v Ukrajini, je moral poslušati njihovo pridiganje, da trenutno ni primeren čas za vojno (indijski premier Modi), oziroma odgovarjati na vprašanja in zaskrbljenost za stabilnost in mir v svetu (kitajski predsednik Xi Jinping). SCO se trudi postati del nove globalne ureditve, vendar Rusija v njej nima vodilne vloge, temveč podrejeno do Kitajske, jutri morda celo Indije. Putinu se radikalno zožuje njegov globalni manevrski prostor. Zahod se mu odpoveduje, za Vzhod pa ni primus inter pares – prvi med enakimi, to mesto pripada Xi Jinpingu. Čeprav je konec vojne v Ukrajini še vedno v Putinovih rokah, mu jih azijski partnerji prej vežejo kot osvobajajo, zahodni svet pa vse bolj verjame, da bi utegnili biti Ukrajinci zares sposobni vojaške zmage.
Kaj bo prihajajoča nova faza vojne prinesla Ukrajini, kaj Rusiji, kaj Evropi in preostalemu svetu, ostaja neznanka. Kljub ukrajinskim vojaškim uspehom Putinov govor kaže, da smo še daleč od konca vojne ali vsaj premirja. Putinovo sporočilo v New Yorku je jasno slišano. Ni pa jasno, kako je sprejeto povratno sporočilo velike večine svetovnih voditeljev Putinu.
