Selitev vojne na “ruska” tla

Organizacija združenih narodov je v nezavidljivem položaju, enako kot njen generalni sekretar Antonio Guterres. Štiri leta je zelo pazil, kaj reče, da ne bi ujezil impulzivnega prejšnjega ameriškega predsednika in tako morda ogrozil finančne stabilnosti OZN, ki mu Washington z daleč največjim letnim prispevkom dobrih enajstih milijard dolarjev (večina je prostovoljnega) pokrije približno petino celotnega proračuna. Zdaj pa se svetovna organizacija, katere osnovno poslanstvo je ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, sooča z osvajalno vojno, ki jo je začela ena od petih stalnih članic varnostnega sveta, kar dodatno hromi ta najpomembnejši organ OZN. Guterres je sicer skušal biti pozitiven in je žarek upanja za mednarodno diplomacijo v svojem govoru našel v dogovoru Rusije in Ukrajine o izvozu žita, ki je bil sklenjen ob posredovanju OZN in Turčije. Malce je torej pohvalil sebe, a razen tega je bilo pričakovano malo doseženega. Še bolj benigen dogovor, kot je obisk predstavnikov Mednarodne agencije za jedrsko energijo v jedrski elektrarni Zaporožje, je zahteval celo večnost naporov in pregovarjanj.