Vesna Lemaić je med slovenskimi prozaisti nemara tista, ki z najmanj besedami pove največ, in o tem priča tudi njena tretja zbirka kratke proze Trznil je, odprla je oko. Šest pripovedi, ki vsaka zase prinašajo zaokrožene štorije iz življenja neke vnukinje in njenega deda, si lahko namreč bralec sestavi tudi v roman; če pomislimo še na Drobnarije Mete Hočevar, Ljudi z Otoka Toneta Partljiča, Roberts Lenarta Zajca in Piksle Jasmina Freliha, bi že lahko govorili o trendu v najsodobnejši kratkoprozni produkciji. No, Trznil je, odprla je oko je tako enkrat lahko psihološki, mestoma avtofikcijski, drugič izraziteje družbeni, ves čas pa predvsem razvojni roman. Pri tem nimam v mislih le rasti »navadnega mlečnozobca, najmlajšega partizana med tovariši« v deda ali oblikovanje deklice, ki se je rodila »na dan, ko je letalo Adrie Avioprometa trčilo v goro na Korziki in je umrlo vseh sto osemdeset Jugoslovanov«, v vnukinjo, ciljam bolj na razvoj njunega enkrat humorno, spet drugič boleče ganljivega odnosa, ta je namreč osrednji junak te knjige.
Trznil je, odprla je oko (Foto: Mk)
Logično ga določa vnukinjino rojstvo, obenem se namreč takrat rodi tudi točno ta dedek – a definira ga še vojna, ki je razdrla Jugoslavijo in za sabo pustila etničn...
