London se je opoldne zavil v tišino. Na desettisoče, morda celo sto tisoč zbranih v Hyde Parku, ki so pogrebno slovesnost prek zaslonov spremljali v živo, je iz spoštovanja do pokojne kraljice Elizabete II. v dveh minutah molka vstalo in sklonilo glavo. Nastala je smrtna tišina. Ganljive trenutke so zmotili le otroški jok, pasji lajež in solze tistih, ki jih niso mogli zadrževati. Sledila sta spontani aplavz in britanska himna, pri koncu katere se je marsikdo zmotil in namesto »Bog varuj kralja« iz navade zapel različico s kraljico. Ne gre jim zameriti. Sedemdeset let je druga najdaljša doba vladanja katerega koli monarha v zgodovini človeštva. »Svet je bil včeraj drugačen, kot je bil še pred nekaj dnevi,« je z robčkom v rokah posmrkala Sue, ki si je s tremi prijateljicami najboljši prostor pred enim od zaslonov rezervirala že ob šestih zjutraj. Zavite v tople odeje ter opremljene s sladkarijami in kavo so bile primerno pripravljene na hladno britansko jutro.

Tri dni čakanja za sedež v prvi vrsti

Osrčje Londona je bilo zjutraj praktično nedostopno. Območja Buckinghamske palače, Westminstrske opatije, kjer je potekala pogrebna slovesnost, in parlamenta z Big Benom so bila zaprta, nekatere postaje podzemne železnice niso delovale, največji oboževalci kraljeve družine pa so sedeže v prvi vrsti ob različnih ulicah, po katerih so kraljičino krsto peljali do gradu Windsor, zasedli že prejšnji teden. Najbolj zagreti menda že v sredo, Joy iz Suffolka pa v petek zgodaj zjutraj. Ponoči si je postavila šotor, dan si je krajšala s knjigami, s seboj je prinesla celo prenosno stranišče. Ničesar ni prepustila naključju. »Bila je moja vzornica, pomenila mi je vse,« je navedla razlog za večdnevno vztrajanje pod milim nebom. Priljubljeno monarhinjo, za katero je večina Britancev jokala, kot bi izgubila mamo ali babico, so vsi opisovali v presežkih.

»Smo na koncu neke dobe. Bila je popolna. Storila ni niti ene napake,« je za okus Nebritancev pretiraval domačin John. Sue iz Yorka se je z njim strinjala in v slogu Malega princa dodala: »Vi tega ne razumete. Ker ne gledate s srcem.« In poudarila, da je zdaj čas za kralja Karla III., ki se je v zadnjih dneh izjemno izkazal. A najprej potrebuje nekaj dni za pristno žalovanje za ljubljeno mamo.

Krsto pričakali tudi kužka in poni

»Ljudje, ki delajo z ljubeznijo, so povsod redki. Voditelji, ki služijo z ljubeznijo, pa so še redkejši,« se je pokojni kraljici v pridigi na pogrebni slovesnosti poklonil canterburyjski nadškof Justin Welby. V Westminstrski opatiji, v kateri so od leta 1066 okronali prav vse britanske monarhe, mnogi pa so v njej tudi sklenili svojo življenjsko pot, se je Elizabeta II. leta 1947 poročila, šest let pozneje pa so ji v njej nadeli krono neprecenljive vrednosti, okrašeno z več kot tri tisoč kristali. Ta je bila na njeni zadnji poti na grad Windsor položena na vrh 250-kilogramske krste iz izjemno redkega angleškega hrasta, izdelano pred več kot tremi desetletji.

Pravzaprav so bile vse žalne slovesnosti zadnjih enajstih dni rezultat več desetletij podrobnega načrtovanja in vsakoletnih vaj, tudi sprevod krste za kočijo, ki jo je do slavoloka Wellington Arch v Hyde parku v spremstvu več sto vojakov in policistov ob zvokih žalnih pesmi ter zvonovih Big Bena vleklo 142 pripadnikov mornarice. Po skoraj isti poti so vsak junij potekale parade ob uradnem praznovanju kraljičinega rojstnega dne. S pogrebnim vozilom so krsto nato odpeljali proti okoli 50 kilometrov oddaljenemu gradu Windsor, kjer so jo poleg množice Britancev pričakali še njena najljubša valižanska ovčarja (corgija) Muick in Sandy ter poni Emma.

Ob koncu bogoslužja z okoli 800 udeleženci so krsto v kapeli svetega Jurija spustili v družinsko grobnico. Tja so iz posebne grobnice izpod kapele več kot leto in pol po njegovi smrti prestavili posmrtne ostanke kraljičinega soproga princa Filipa. V grobnici so pokopani tudi starši Elizabete II. in njena sestra Margareta. Zvečer so kraljico v krogu članov kraljeve družine tudi pokopali. Podrobnosti tega čisto zadnjega zasebnega slovesa javnosti niso razkrili.