V našem majhnem zabaviščnem parku, ki se razglaša za najlepše in najbolj zeleno mesto na svetu, žal nič ne kaže, da se nam v kratkem obeta zamenjava direktorja. Čeprav je način menjave direktorjev v zabaviščnem parku drugačen kot v cirkusu, saj direktorja, če jim zabava ne ustreza več, lahko zamenjajo njegovi prebivalci, se zdi, da so te še vedno zadovoljni z njegovimi vodenjem.
Pred kratkim nas je direktor kar dvakrat osupnil s svojo neizmerno aroganco. Prvič, ko je zavrnil mladega ministra in je vztrajal na tem, da je treba dostavljavce hrane v zabaviščnem parku označiti, da jih bodo obiskovalci lažje ovajali zaradi njihovih domnevnih vragolij. Pri tetoviranju številk na njihove podlakti na srečo ni vztrajal. A pomislimo, v čem je pravzaprav njihov zločin. Življenje v zabaviščnem parku postaja vse dražje in s svojim delom si želijo zaslužiti dovolj, da bi si ga lahko privoščili. Ker si želijo opraviti čim več dostav in ker si lačni prebivalci parka želijo lakoto čim prej potešiti, za svoje delo večinoma uporabljajo kolesa.
Kolo je naprava, ki je bila izumljena z namenom, da se človek lahko z njeno pomočjo premika hitreje, kot če bi hodil peš. Ker je v središču zabaviščnega parka, kjer kuhajo največ dobrot, običajno gneča, se tisti, ki hodijo peš, počutijo ogroženi od tistih, ki se vozijo s kolesi. In ker se direktor želi, še posebej ker se bližajo volitve, pokazati kot zaščitnik najšibkejših, se je odločil narediti red. Ob tem pa ni pomislil, da so morda za zagate krive slabe prometne ureditve, kjer se pravzaprav ne ve, kje naj se vozijo kolesarji. Pomislimo na to, kako težko se je s kolesom prebiti mimo Kozolca ali skozi mnoge predele starega dela zabaviščnega parka, kjer so gostinski lokali zavzeli že toliko prostora, da se je skoznje težko prebiti tudi peš. Morda sem glede kritike »shared space« prometne ureditve malo pristranski, saj se po mestu že nekaj desetletij vozim s kolesom in se najdem v skoraj vseh opisih gnusnih stvorov, ki jih v svojem obsežnem članku v zadnjem Objektivu našteva gospod Peter Krečič. Včasih namreč ob s protestnimi nalepkami iznakaženem zarjavelem kolesu peljem svojo psičko, mnogokrat, predvsem kadar dežuje, se s kolesom peljem z dežnikom v eni roki, včasih se celo oglasim na telefon ali peljem po pločniku, morda celo v napačno smer. In mnogokrat prečkam cesto pri rdeči luči. Stanje pred semaforjem ob prazni cesti se mi namreč zdi precej topoumno početje. V na začetku omenjenem cirkusu je prečkanje ceste pri rdeči luči celo zakonsko dovoljeno (v mnogih delih sveta pa tolerirano). V starem cirkusu namreč zaupajo v razsodnost svojih gledalcev in pričakujejo, da bodo v prometu ravnali obzirno ter skrbeli za varnost sebe in drugih.
A vrnimo se k našemu direktorju. Drugič nas je s svojo aroganco osupnil ob komentarju otvoritve nove avtonomne cone Plac. Meščanom in državi je zastavil nalogo, naj se vendarle odločimo, ali bi raje imeli stanovanja ali še en prostor neodvisne kulture (zakaj pravzaprav ne bi mogli imeti obojega?). Ob tem je pozabil omeniti, da je 18. 5. že podpisal sklep o pripravi OPPN za območje, kjer domuje Plac in da gre zelo verjetno za še en projekt luksuznih stanovanj, ki bo vojnim dobičkarjem omogočil parkiranje nakradenega denarja. Direktor se žal ne zaveda, komu bi pravzaprav moral služiti. Zato tudi ne razume, da so tudi mladi, ki so vzpostavili avtonomno cono, prebivalci njegovega zabaviščnega parka. Ne razume, da je Plac zelo pomemben prostor za tiste, ki v zabaviščnem parku ne morejo ali nočejo več živeti in da ima ob ustrezni podpori in spodbudi možnost, da zaživi kot družbeno središče, ki bo prebudilo zaspani mestni predel. Ve pa, in to je povsem res, da ob tem nihče ne bo prav nič zaslužil.
Kmalu bomo odločali o novem mandatu direktorja. Mislim, da je čas, da ga zamenjamo. In naj zabaviščni park spet postane naše mesto.
Arne Vehovar, Ljubljana
