»Zgodba mora imeti začetek, jedro in razplet, vendar ne nujno v tem vrstnem redu,« je nekoč izjavil filmski »ikonoklast« Jean-Luc Godard, kultni novovalovski režiser ter eden najvplivnejših filmskih ustvarjalcev sploh. S svojim pristopom, ki se ni zmenil za »klasična« pravila, kot so trdna zgodba, gladek tok pripovedi in psihološko verjetni liki, je spremenil okvir, skozi katerega je mogoče gledati (in misliti) filme.
Orodje, ki razkriva svet
Godard se je rodil leta 1930 v Parizu v premožni švicarsko-francoski družini, odraščal pa v mestecu Nyon na obali Ženevskega jezera. V Pariz se je vrnil leta 1949, da bi študiral antropologijo, vendar mu je bolj od predavanj na Sorboni dišalo intelektualno vzdušje tako imenovanih kinoklubov, ki so po vojni brsteli po Franciji. Podobno kot drugi vrstniki iz »cinefilske generacije«, med katerimi so bili tudi poznejši režiserji François Truffaut, Claude Chabrol in Jacques Rivette, se je Godard filmsko »izšolal« v kinoteki, o filmu razmišljal skozi neskončne večerne debate, svoje poglede na to umetnost pa brusil kot filmski kritik, denimo v vplivni reviji Cahiers du Cinema, ki je začela izhajati leta 1951 (in kjer se je skupaj z ostalimi sooblikovalci bodočega »novega vala« postopoma lotil tudi snemanja filmov). »Filmi so bili takrat za nas – popolnoma drugače, kot je danes – enako pomembni kot kruh,« se je spominjal nekoč. »Videli smo jih kot orodje, ki lahko razkrije pravo naravo sveta.«
V drugi polovici 50. let je tako Godard posnel nekaj kratkih filmov različnih zvrsti, leta 1959 pa se je lotil prvega igranega celovečerca, in sicer na podlagi ene od neuresničenih filmskih zamisli Françoisa Truffauta, ki je medtem zaslovel s svojim prvencem 400 udarcev; ta je kolegu odstopil zasnutek zgodbe o nepomembnem kriminalcu in njegovem dekletu. Film Do zadnjega diha, ki ga je posnel v malo več kot treh tednih na ulicah Pariza, si je Godard v osnovi zamislil kot neke vrste reportažo, zato je bil sneman z ročno kamero na realnih lokacijah in skoraj brez umetne osvetlitve; podrobnejši scenarij si je Godard izmišljeval sproti, prav tako dialoge, ki sta jih glavna igralca, takrat še neznani Jean-Paul Belmondo in le za odtenek bolj uveljavljena Jean Seberg, dobila zgolj nekaj minut pred snemanjem prizorov. S svojo nenavadno estetiko, nalomljeno montažo in nihilističnim vzdušjem je Do zadnjega diha postal uspešnica tako pri občinstvu (kar je Godard pozneje označil kot »nesporazum«) kakor tudi pri kritiki, ki ga je takoj prepoznala kot prelomnega. Film je sčasoma obveljal za enega od temeljnih gradnikov francoskega novega vala, Godard je zanj na berlinskem filmskem festivalu dobil nagrado za najboljšega režiserja, Belmondo pa je čez noč postal zvezda.
Jasna politična stališča
V naslednjih letih je Godard snemal v hitremu tempu, pogosto tudi po dva ali tri filme letno, mnogi med njimi pa so imeli zaradi izrazitih političnih podtonov tudi težave s cenzuro: Mali vojak (1960), v katerem je obravnaval alžirsko vojno za neodvisnost ter namignil, da se francoska stran ne brani mučenja ujetnikov, je bil na primer prepovedan več kot dve leti, z njim pa je povezana tudi verjetno najbolj slovita Godardova izjava, da je film »resnica v 24 sličicah na sekundo«. Med snemanjem je spoznal tudi svojo poznejšo ženo Anno Karina, ki ji je zaupal glavno žensko vlogo – z njo je zatem posnel svoj prvi barvni film Ženska je ženska (1961), poklon klasičnim hollywoodskim muzikalom, nato so med drugimi sledili še filmi, kot so Živeti svoje življenje (1962), Prezir (1963), Alphaville (1965) in Nori Pierrot (1965), če omenimo samo nekatere.
Po ločitvi od Anne Karine se je začel Godard v drugi polovici 60. let s filmi vse bolj neposredno posvečati političnim ter družbenim temam, kot na primer vietnamski vojni ali stavkam in študentskim protestom v Franciji. Skladno s svojimi izrazito levičarskimi stališči se je v 70. letih skoraj docela odpovedal »konvencionalni« kinematografiji in snemal pretežno problemske in politične filme, pogosto anonimno ali znotraj filmskih kolektivov. V širšo zavest se je opazneje vrnil šele leta 2001 s Hvalnico ljubezni, prikazano v Cannesu; nato je leta 2010 prejel častnega oskarja (na podelitev ga seveda ni bilo), nagrajena pa sta bila tudi njegova pozna »filmska eseja«, Slovo jeziku (2014, nagrada žirije v Cannesu) in Knjiga podob (2018, posebna zlata palma v Cannesu), s katerima je še v visoki starosti raziskoval meje filmskega jezika.
