Ali je predsednik vlade Robert Golob že ugotovil, da ni dobro ostati brez svojega predsedniškega kandidata, me zanima zaradi novinarjev in političnih komentatorjev. Eden za drugim ponavljajo: To res ne gre, še zlasti ne gre za največjo parlamentarno stranko. Nato še eden za drugim nadobudno hitijo reševat aktualno uganko, zakaj si je Marta Kos nenadoma premislila. Zaradi takih osebnih razlogov ali zaradi takih »osebnih« razlogov. Posledice pa so enake, levičarje je pustila še v hujši zagati.
Kdo ve, se na Tanjo Fajon še lahko kaj zanesemo? Najprej je svojega kandidata odločno obljubila, potem nas je pustila čakati, spreminjala datume njegove razglasitve, nazadnje pa končno izdavila, da ga nimajo. Se je že od svojega šefa nalezla, ki se je pred parlamentarnimi volitvami goreče trkal po prsih in nepremišljeno – ali pa zelo premišljeno – obljubljal vse po vrsti (odpravo »dvoživk«, ukinitev dopolnilnega zavarovanja, krepitev javnega zdravstva …) Mimogrede: Obama je dobil Nobelovo nagrado za mir, Bešič Loredan pa ankete javnega mnenja. Oba tako za naprej, ne da bi že kaj naredila. Morda samo za spodbudo, ali pa nas za tovrstne prenagle poteze ženeta upanje in slepa vera. Kako se je pri Obami končalo, že vemo, kako se bo z našim zdravstvom v Loredanovih rokah, pa nekateri že ves čas slutimo. In te slutnje niso obetavne.
Ne dolgo časa nazaj sem se spraševala, ali bom morala metati kocko med Marto Kos in Natašo Pirc Musar, zdaj mi ne bo več treba. Pa ne samo zato, ker se je Marta Kos »poslovila«. Vedno bolj sem namreč prepričana, da ima Spomenka prav. Kje pa piše, da bi morala predsedniško mesto zasesti ravno ženska. Naj ga raje Ivo Vajgl, ki ga podpira, in ne Nataša Pirc Musar, trenutno ji najbolje kaže, samozavestna pravnica, neodvisna soproga poštenega tajkuna, ki ima v vsem prav in je rada, tako se mi zdi, hitro užaljena. Ali pa čudna psihoterapevtka, ki je enkrat partnerka moravškega župana, drugič pa, če gre za vprašanje navzkrižja interesov, pa ga skoraj ne pozna.
Kaj bo ponudila Levica, zdaj ko pišem, še ne vem, NSi pa bi rada predsednika in kralja v isti osebi. Žal mi je, da so se namesto za Ljudmilo Novak, ki bi imela veliko možnosti za izvolitev – podprl bi jo tudi marsikateri levičar – odločili za Janeza Ciglerja Kralja. Tonin je prepričan, da je Logar, ko je »odrinil globoko na levo, ali če hočete globoko v sredino«, dal priložnosti za tradicionalnega desnosredinskega kandidata. Menim, da je bolj kot Ciglerju Kralju dal priložnost delitvi »desnih« glasov.
V tej pisani druščini pogrešam samo še Ernesta Petriča, ki je že lani oznanjal, da ga nagovarja ogromno število ljudi. Saj on bi predsedoval, a »pri svojih letih, ugledu in izkušnjah« ne bo nagovarjal ljudi k podpisu. Naj vse opravijo tisti, ki si ga želijo. Res mora biti boleče spoznanje, če se tisto ogromno število kar nekam poskrije, in ni več nikogar, ki bi se potrudil zate. Tako kot si si naivno ali v lastnem poveličevanju predstavljal.
Koga si pravzaprav želim za predsednika, se sprašujem. Gotovo nekoga z znanjem in z izkušnjami, modrega in poštenega, s socialnim čutom; ki se bo zavzemal za dobre odnose in miroljubno zunanjo politiko; ki se bo oglasil takrat, ko ga bo bomo potrebovali. In kdo med kandidati se temu še najbolj približa? Mislim, da Ivo Vajgl.
Polona Jamnik, Bled