Dejan Sotirov pravi, da je na svojih predavanih, srečanjih ali taborih, ki jih od 2013 prirejajo v okviru Zavoda Mavrični bojevniki, že od samega začetka vztrajno ponavljal frazo, da »ljudje z ADHD živijo svoja čustva«. Tako so ga pač naučile izkušnje: tako je svoje življenje in svojo motnjo ADHD doživljal sam. A kako takšno frazo znanstveno podkrepiti, kako argumentirati nedojemljivo polje čustev? Na srečo vedno več znanstvenih raziskav, še posebej tistih iz Združenih držav Amerike, odkriva jasne in razumljive kazalnike za pojasnjevanje motnje ADHD. Če bi te kazalnike združili v eno frazo, bi pristali natanko pri dolgoletnem bojnem kriku Mavričnih bojevnikov: ljudje z ADHD živijo svoja čustva.
Čustvena enačba nima preproste rešitve
»Pri ljudeh z motnjo ADHD je frontalni reženj možganov manjši in slabše razvit. To je reženj, ki uravnava načrtovanje, abstraktno mišljenje, določanje prioritet, presojanje, pozornost ... Vzemimo matematično enačbo. Kadar se moramo spopasti z njo, se bo večina ljudi osredotočila na matematični problem in na možne poti do rešitve. Tu in tam jim bodo misli nemara pobegnile kam drugam, a vseeno se bodo uspeli pripraviti do tega, da se na koncu vrnejo k enačbi,« pojasnjuje Dejan Sotirov.
»Ljudje z motnjo ADHD nimamo tega preklopa. Ne moremo se posvetiti zgolj enačbi, ker se nam nekje zadaj zmeraj znova oglaša neutolažljivi in neusahljivi glasek, ki nas neprestano opozarja na tisoče drugih reči, ki se dogajajo isti hip. Mimo prileti muha? Moramo se ozreti in vzklikniti: muha! Sošolec v sosednji klopi težko diha? Takoj se vprašamo: mu je hudo, je nesrečen, joj, tudi jaz sem nesrečen, kaj pa zdaj … In že nas preplavijo intenzivni občutki, ki jih ne zmoremo obvladati.«
Dejan Sotirov pravi, da je prav zaradi tega glaska tudi on nekoč ves prestrašen obiskal psihiatrinjo, misleč, da se mu dogaja kakšna druga patologija, recimo shizofrenija. »Kaj je narobe z mano? Moja glava ves čas govori! Vsako situacijo dojemam stokrat bolj intenzivno kot ljudje v moji okolici, vsi mi pravijo, da sem preobčutljiv, vsakih pet minut mi gre na jok, hkrati pa želim biti ves čas v centru pozornosti. Nerazumevanje lastnih intenzivnih čustev pogosto privede do tega, da se ves čas ukvarjam sam s sabo in se uravnavam, posledično pa sem seveda nepozoren in tudi hiperaktiven, saj bezljam od ene stvari k drugi.«
Za sistemsko ureditev!
Dejan Sotirov pojasnjuje, da intenzivno čustvovanje, ki ga ne razumeš, na žalost pogosto pripelje tudi do anksioznosti in paranoidnosti; do hudih stisk, s katerimi se morajo soočati posamezniki z motnjo, poleg njih pa tudi vsa njihova okolica.
»Motnje ADHD ne moremo pozdraviti, lahko pa jo pravilno usmerjamo,« poudarja Dejan Sotirov. »Za otroke z ADHD je zelo pomembna struktura dneva, struktura vsakodnevnega življenja, struktura v odnosih. Kako so sprejeti v družini, v družbi, v šoli … Jasno. Če otrok ves čas posluša, da je baraba, v svojih očeh slej ali prej postane baraba. Takšen otrok težko razvija svoje kompetence, ker samega sebe ne sprejema kot nekoga, ki bi bil vreden - celo vreden življenja. Na naših počitniških taborih slišimo tudi izpovedi, ki se začnejo z Jaz bi najraje kar umrl. Kadar slišiš otroka, ki reče kaj takega, je zelo težko. Koliko staršev se loči, ker imajo otroka z ADHD, koliko težav imajo učitelji v šolah, pa spremljevalci, partnerji, sodelavci v službi … Vedeti moramo, da gre za najhitreje rastočo diagnozo na svetu, gre pravzaprav za bolezen našega časa.«
Tudi zato si je Zavod Mavrični bojevniki po desetih letih delovanja zadal jasno nalogo: področje ADHD sistemsko urediti na državni ravni. »Našo organizacijo smo okrepili s širokim naborom strokovnjakov, s katerimi izvajamo res raznolike aktivnosti. Počitniške tabore v naravi za otroke, vikend šotorjenja za dijake, seminarje za učitelje, svetovanja za starše otrok z ADHD … Povpraševanja je toliko, da niti približno ne moremo pokrivati vseh potreb. Zato je ta hip naš osnovni cilj profesionalizacija naše organizacije in celotnega področja obravnave ADHD v Sloveniji. Potrebujemo sistemske, profesionalno zasnovane programe v šolah, redne programe v naravi za učence in učitelje, programe za starše, predvsem pa družbo, ki bo zmožna dati to, kar mavrični bojevniki najbolj potrebujemo: objem in malo ljubezni. No, ne malo. Veliko ljubezni!«
