Usvojitev temeljnih znanj s področij človekovega delovanja je osnova. Pomembno pa je, da imajo mladi možnost svoje znanje uporabiti pri reševanju avtentični problemov. To jim omogoča, ne le da temeljna znanja, utrdijo in osmislijo, ampak jim pomaga tudi, da znanje nadgrajujejo in razvijajo svojo ustvarjalnost. Ob tem pa se učijo tudi osnovnih principov podjetnosti.
Izkušnje kažejo, da končen izdelek, ki je nastal v procesu od opredeljevanja ciljev, načrtovanja, iskanja virov, do analize, kaj vse bi lahko v procesu izboljšali, da mladim posebno zadovoljstvo. Navda jih s ponosom in voljo, da pristopijo k novim projektom in večjim izzivom.
Ne gre za to, da bi kar pri vsakem projektu razvili tudi poslovni načrt, za izdelek našli tržišče in ga prodali. Gre za to, da spoznajo, kako pomembno je dobro razumevanje posameznega področja in sodelovanje s tistimi, ki bolje poznajo druga področja. Realni izzivi so namreč vedno, če razmišljamo po šolsko, večpredmetni. Prav samostojno delo skupine dijakov na projektu je odlična vaja za razvoj ustvarjalnosti in odgovornosti. Odgovornosti do rešitve naloge in do članov skupine. Pri vsem tem pa imajo pomembno vlogo učitelji – mentorji.
Nujno je, da vsem dijakom v učnem procesu omogočamo izkušnjo projektnega dela, kjer rešujejo kompleksnejše izzive in sodelujejo z učitelji različnih predmetov. Pri reševanju takih problemov se zgodi, da znanja in izkušanje šolskih mentorjev niso dovolj. Zato je smiselno, da se šola poveže z zunanjimi strokovnjaki. Odpiranje šole v realni svet je nujno, če želimo dijakom omogočiti, da razvijajo svoje potenciale.
Na Gimnaziji Vič prakticiramo tak način dela že več kot dvajset let. Hvaležni smo strokovnjakom in inštitucijam za pomoč in pripravljenost sodelovati. Bolj ambiciozni dijaki projekte razvijejo v prave raziskovalne naloge, ki požanjejo nagrade ne le v Sloveniji, ampak tudi v tujini. Seveda te naloge presegajo redni šolski okvir. Na gimnazijo se vpišejo dijaki z mnogoterimi interesi in mnogotere interesne dejavnosti poleg rednega pouka in celoletne projektne naloge, ki so je v drugem letniku deležni vsi dijaki, omogočajo, da se lahko vsak najde na področju, ki ga zanima.
Projekti segajo na najrazličnejša področja. Na kulturnem področju na primer dijaki organizirajo prireditve od programa do organizacije z vsemi dovoljenji in finančnimi posledicami, kakršen je naš Vičstock, ali pa pripravijo knjižico od ideje do priprave za tisk in promocije. Na tehnično-naravoslovnem področju dijaki raziskujejo in izdelujejo od gokarta do monitoringa kakovosti zraka, ki omogoča uporabniku, da stanje spremlja na pametnem telefonu. Projekti pa so lahko tudi povsem vsakdanji, kot je reševanje problema odpadne hrane (razvili in udejanjili so idejo vračanja nedotaknjene malice v hladilnik, kjer je nato dostopna vsem).
Ključnega pomena je, da mlade skozi učni proces učimo sodelovati. Koronsko obdobje je še bolj ojačalo v zadnjih desetletjih že tako (pre)močno razvit individualizem. Zato so bistvene oblike dela, skozi katere dijakom omogočamo spoznati, kako pomembno in koristno je sodelovanje. Skupaj zmoremo več, skupaj (u)vidimo več, skupaj se je lepše veseliti uspehov. A tudi tega »skupaj« se je treba učiti – ne kot pravila, temveč skozi projekte, kjer ustvarjajo in izumljajo. Na šoli spodbujamo sodelovalno delo ne le pri pouku, ampak tudi pri delu dijaške skupnosti in pri drugih interesnih skupinah dijakov tako, da podpiramo najrazličnejše pobude mladih. Lepo je videti, ko vsaka nova podprta in realizirana ideja daje pogum za nove.
Zavedati pa se moramo, da za tak način dela v šoli potrebujemo usposobljene in predane učitelje, ki morajo imeti za mentorsko delo na voljo tudi čas. Trenutni šolski sistem deluje normativno še vedno zelo ozko in tega ne upošteva dovolj. Morda še večja ovira pa je trenutni na vsoto šolskih ocen orientiran sistem prehodov med različnimi stopnjami izobraževanja. S tem se spodbuja zgolj pomen ocen in ne znanja, družba pa izgublja talente na posameznih področjih. Veselim se, ker so na tem področju že napovedane spremembe.
