Zvočna perfekcija in interpretativna vizija

Ob zaključnem koncertu Ljubljana Festivala se primerjave ponujajo kar same po sebi – v treh tednih smo namreč kar dvakrat (?!) poslušali Ravelov Klavirski koncert v G-duru, kar daje možnost za vzporejanje tako pianistov kot tudi orkestrov in dirigentov. Dunajski filharmoniki so sicer svoj večer pričeli z Ravelovim Couperinovim nagrobnikom, skladbo, ki na prav poseben način druži impresionistično barvitost z zgodovinskim pogledom nazaj proti baroku. Posledica takšne razpetosti je gosta tekstura, v kateri ni več mogoče ločiti med strukturalno-polifono funkcijo posamezne melodične linije ali njenim deležem v izbrani barvni tkanini. V skladbi bi tako težko iskali kakšne izrazite ekspresivne podtone, temveč bolj užitek ob barvnem razpletanju, zato v središče izvedbe stopa vsakokratni odtis orkestrske zvočnosti. Seveda je slednji pri Dunajskih filharmonikih baržunast, opojen, kar še posebej velja za izjemna godala, medtem ko hitre solistične arabeske v oboi vendarle izdajajo omejitve specifično dunajskega inštrumenta. Couperinov nagrobnik je bilo tako mogoče razumeti predvsem kot zvočno osebno izkaznico orkestra in ta se je takoj pokazala kot izstopajoča. Nadaljnje »dokaze« je nato prinesla še izvedba Ravelovega Koncerta. V njem se je zdela komunikacija med orkestrom in solistom bistveno bolj gladka kot pred tedni, ko ga je izvajala Hélène Grimaud – soli so bili gibki, celo humorni, hitre izmenjave med klavirjem in orkestrom nikoli napete, prej hudomušne, kratki melodični vzgibi so v hitrem tempu premogli tudi nekaj liričnega zamaha. Poleg zvočne perfekcije orkestra se je gotovo poznala tudi izrazito natančna roka dirigenta Ese-Pekke Salonena, a tudi pristop pianista Rudolfa Buchbinderja je bil bistveno mehkejši, ni silil v ospredje in je iskal dotik z orkestrom. Vsaj v robnih stavkih smo bili priča sijajni prilagoditvi specifičnim lastnostim koncerta, medtem ko se v počasnem stavku Buchbinder ni izgubljal v manierizmih, a je vendarle morda za odtenek preveč ostajal na strani trezne premišljenosti. Prav zato se je cirkusantski dodatek pianista zdel toliko bolj neprijetno presenetljiv.