Chris Bangle. Človek, čigar delo prebuja nasprotujoča si čustva. »Njegov dizajn mi sicer ni všeč, a priznam, da je bil pomemben pri preoblikovanju sodobnih avtomobilov,« je o ameriškem oblikovalcu dejal Fordov oblikovalec J Mays. »Deluje kot avto, ki so ga oblikovali z mačeto,« je bil o Baglovem BMW Z4 kritičen avtomobilski entuzijast Marc Newson. Nekdanji oblikovalec GM Robert Cumberford pa je o Banglu dejal: »Je človek s pogumom in trdnim značajem, že zaradi tega je vreden našega občudovanja.« Vsi komentarji so povezani s časom, ki ga je danes 65-letni Američan preživel kot šef oblikovanja pri skupini BMW, in sicer med letoma 1999 in 2009, v času njegove ere pa je BMW prehitel večnega tekmeca Mercedes-Benz kot globalna prodajna številka ena v prestižnem razredu.
Svojo kariero je leta 1981 začel pri Oplu in jo štiri leta kasneje nadaljeval pri Fiatu, kjer je sodeloval pri oblikovanju druge generacije pande in coupeja ter alfa romea 145. A nase je seveda opozoril, ko je podpisal pogodbo z Münchenčani. Njegovi štirikolesniki pa so bili pogosto kontroverzni. »Priznam, da moji avtomobili ne izgledajo lepo na fotografijah, šele ko jih vidite v živo, pride do izraza njihova lepota,« je branil svoje delo. Največ razburjenja je požel s serijo 7 (E65) iz leta 2001, ki je bila občutno drugačna od konservativno oblikovane predhodnice E38. Revija Time je avto celo imenovala kot enega izmed 50 najgrših vseh časov, ljudje pa so jasno pozivali BMW, naj Bangla odpustijo. Kljub pozivom je E65 postala najbolje prodajana sedmica vseh časov, uprava podjetja pa mu je ves čas stala ob strani.
V njem so videli norca in kriminalca
Danes ni več del avtomobilske industrije, saj sodeluje s Samsungom, a to še ne pomeni, da industrije več ne spremlja. Še več, kritičen je do nje. »Že od 60. let pri oblikovanju avtomobilov ponavljamo iste okuse, avto mora biti dinamičen, eleganten, premijski, seksi, ženstven, mišičast, športen. A te besede iz dneva v dan izgubljajo svoj pomen. Avtomobilski dizajn je lahko veliko več, lahko je odsev paradoksalne narave naše družbe, nerazrešljive dvoumnosti. Potrebno je na novo kreirati lepoto, dinamičnost, eleganco. Potrebne so spremembe, kot so bile pri arhitekturi pred pol stoletja. Poglejte danes avto, ali odseva to, kar smo dejansko?« pravi možakar, ki je univerzo za oblikovanje obiskoval v Pasadeni v Kaliforniji. Prepričan je, da po zaslugi dobrega dizajna industrija zasluži več, hitreje in tudi ceneje. Njegovi avti pa so vedno delovali kot hitri, agresivni in tudi avtoritativni. Nikoli ni sprejemal kompromisov, ne pri serijah 5 in 7 in ne pri Z4. Toda njegovi nasprotniki so v njem videli norca in celo kriminalca. A vsi, ki ga bolje poznajo, vedo, da ima legendarno sposobnost, da mu po božje sledi osebje in tudi tisti, ki so mu nadrejeni. Da je pri oblikovanju delal prav, pa njegovi štirikolesniki dokazujejo še danes, saj izgledajo dobro. Toda delo pri Bavarcih je bilo stresno, zato si je želel, da ni več toliko na udaru. Ustanovil je podjetje in se preselil v Italijo, regijo Piemonte, kjer je dizajniral tako rekoč vse, od steklenic do luksuznih jaht. Lani pa so njegovo delo rojaki počastili s prestižno nagrado, s katero so prepoznali njegov prispevek k oblikovanju sredstev prevoza.
Oblikovanje mu je blizu, avtomobili ne
Avtomobile je začel risati kot otrok, pri 17. pa je ugotovil, da lahko hodi v šolo, v kateri bo risal avtomobile in letala. A da bo to nekoč postala njegova služba, si še ni predstavljal. Šele na fakulteti je ugotovil, da obstajajo ljudje, ki avtomobile jemljejo resno in imajo ogromno znanja. Tako je imel srečo, da ga je njegov cimer naučil ogromno o oblikovanju. »Bilo je zabavno,« se spominja. Kmalu je ugotovil, da ga risanje avtomobilov neizmerno veseli, ves čas pa je spremljal, kaj počno velikani tistega časa. Predvsem Marcello Gandini in Giorgetto Giugiaro, ki ju je tudi kasneje imel za referenco. Izpostavlja, da je največja težava pri oblikovanju avtomobilov, da dojameš, da ne gre za statični predmet in da se mora ves čas razvijati. Ko pa enkrat zapelje na cesto, si kot oblikovalec srečen in ponosen. Poudarja tudi, da mu je bilo oblikovanje avtomobilov vedno blizu, sami avtomobili pa ne. »Nekoč me je kolega s fakultete vprašal, kako sem sploh dobil službo, glede na to, da nikoli nisem bil avtomobilski zanesenjak. Rekel sem mu, da to, da imaš na policah na stotine modelčkov in lahko zrecitiraš vse ferrarije, ki so jih kadarkoli izdelali, ni vedno dovolj.« Danes na avtomobile gleda drugače, kot je na začetku kariere. »Nekatere avte imam rad, spet drugih pa ne. Tako še vedno vozim prvo generacijo BMW X6, v katerega sem zaljubljen. Kljub temu pa še čakam, da bo na cesto zapeljal avto, ki nam bo dokazal, da resnično sodi v čas, ki ga živimo. To pa seveda ni enostavno.«