Tinetu Urnautu je bila odbojkarska žoga položena že v zibelko. Njegov oče Adi Urnaut je nekdanji vrhunski odbojkar, ki je za jugoslovansko reprezentanco zbral 320 nastopov in bil med letoma 1967 in 1971 tudi njen kapetan. Znan je bil po tem, da je igral bos. Odbojkarica je bila tudi mama Anita Goltnik Urnaut, ki je pozneje klasično odbojko zamenjala za sedečo. Če k temu dodamo še, da sta bila vrhunska odbojkarja tudi oba starejša polbrata Andrej in Matjaž, potem ne preseneča, zakaj je Tine Urnaut že od malih nog veljal za čudežnega dečka slovenske odbojke. V mladih letih ni skakal samo za odbojkarsko žogo, saj je treniral tudi alpsko smučanje, plavanje, nogomet in košarko. V pogovorih rad poudari, da mu je ukvarjanje z več športnimi panogami pomagalo pri motoričnih sposobnostih. Spomni se tudi, kako je naravnost s smučišča oddrvel v ravenski bazen in opravil trening. V vodi se še vedno počuti zelo domače, saj je strasten potapljač in vsak prosti trenutek izkoristi za raziskovanje podvodnega sveta.
Njegov prvi odbojkarski učitelj je bil oče Adi. Še preden se je vpisal v osnovo šolo, sta trenirala pred domačo hišo. Znanje je pobiral tudi od obeh starejših polbratov, v ravenskega Fužinarja pa se je vpisal pri desetih letih. V mlajših kategorijah je s takratno generacijo ravenskih odbojkarjev, ki jih je vodil pokojni Franjo Jež, ki ima tudi veliko zaslug za njegov razvoj, kot po tekočem traku osvajal državne naslove. Najprej v mini in mali odbojki, kasneje pri starejših dečkih, kadetih in mladincih. Že v prvem letniku srednje šole je zaigral za člansko moštvo Fužinarja, v svoji zadnji sezoni na Ravnah pa je kot 17-letnik na prvenstveni tekmi proti Pomurju dosegel neverjetnih 39 točk. Odličen je bil tudi v odbojki na mivki. Z Nejcem Zemljakom je leta 2005 v Franciji osvojil naslov svetovnih prvakov v kategoriji do 19 let, le nekaj dni pozneje pa še bron na evropskem prvenstvu do 18 let v Ukrajini.
Veliko vlogo pri njegovem osebnostnem razvoju, da ni napredoval zgolj kot športnik, je imela tudi mama Anita. Veliko zaslug je imela za to, da je leta 2015 diplomiral na ljubljanski fakulteti za šport. Naslov njegove diplomske naloge je bil Psihološki dejavniki uspeha v odbojkarski ekipi.
Pri 19 letih kapetan slovenske reprezentance
Pri odbojkarskem razvoju Tineta Urnauta je bilo najbolj pestro leto 2006. Tedaj je prestopil v Autocommerce z Bleda, zdajšnji ACH Volley, ki je leto pred tem začel graditi vrhunsko ekipo, sestavljeno iz najboljših slovenskih odbojkarjev. Čeprav je bil najmlajši v ekipi, si je hitro priboril svoje mesto na igrišču. Tudi v članski reprezentanci, v katero ga je prvi poklical Iztok Kšela, s katerim sta pred tem sodelovala že v mlajših selekcijah. V tem letu je z mladinsko reprezentanco pod vodstvom Tineta Sattlerja na evropskem prvenstvu v Kazanu osvojil četrto mesto. Nekaj dni pred tem je bil na prvi tekmi dodatnih kvalifikacij za nastop na članskem evropskem prvenstvu, dan pred svojo polnoletnostjo je v Mogilevu postal najbolj učinkovit igralec tekme in imel veliko zaslug, da je Slovenija po šestih letih znova zaigrala na evropskem prvenstvu v Sankt Peterburgu. Po evropskem prvenstvu v Rusiji je namesto Iztoka Kšele reprezentanco prevzel Gregor Hribar, ki mu je zaupal kapetanski trak, čeprav so bili njegovi soigralci tudi 15 let starejši od njega.
Z dodatnim bremenom se je odlično soočil. Takratni reprezentanti so v njem prepoznali rojenega vodjo, kar je nakazal že v mlajših reprezentančnih selekcijah. Njegova dobra lastnost je, da si vedno želi narediti nekaj več. Zato je bil včasih za trenerje tudi naporen. Vedno je namreč spraševal, zakaj ni tega, zakaj ni onega, zakaj ne bi raje naredili to, ne ono. Na svojo stran je hitro pridobil soigralce, tudi starejše. Njegov karakter je pripeljal do tega, da so se razmere v reprezentanci izboljševale.
Skupaj s soigralci so verjeli, da se lahko po trnovi poti približajo najboljšim ekipam na svetu. Šele leta 2011 je Slovenija prvič dosegla zmago na odbojkarskem evropskem prvenstvu, ko je na Dunaju premagala Avstrijo in Turčijo ter se uvrstila v izločilne boje. Za uvrstitev v četrtfinale je igrala s Finsko in po porazu z 2:3 doživela novo razočaranje. Še večjega razočaranja je bila deležna dve leti pozneje, ko je v danskem Herningu po zmagi v skupinskem delu nad Srbijo izgubila s Finsko in Nizozemsko ter se še enkrat več predčasno vrnila domov. Po razočaranju na Danskem je reprezentanco prevzel nekdanji sloviti italijanski odbojkar Andrea Giani. Odtlej so se nizali uspehi slovenske odbojkarske reprezentance, ki trajajo že sedmo leto. Prav Giani je bil tisti, ki je ob Urnautu igralce prepričal, da so sposobni igrati na najvišji ravni. Do zdaj so na evropskih prvenstvih osvojili tri srebrne kolajne, dve z Albertom Giulianijem na klopi. Ta konec tedna bodo imeli v Katovicah priložnost osvojiti še prvo kolajno na svetovnih prvenstvih.
Za reprezentanco do 40. leta
Že pri 20 letih se je prvič podal v tujino. Moral bi sicer v Piacenzo, vendar je bilo takrat v Italiji pravilo, da tujci, mlajši od 21 let, ne smejo igrati v najmočnejši ligi. Zato ga je Piacenza za eno leto posodila v grški Olympiacos, kjer je spoznal Mitra Đurića, s katerim sta še danes najboljša prijatelja. V nadaljevanju klubske kariere je pogosto menjaval klube, ob Italiji in Grčiji je igral še na Poljskem, v Turčiji, na Kitajskem in zadnje leto za ruski Zenit iz Sankt Peterburga. V novi sezoni se podaja na Japonsko, kjer bo igral za Jtekt Stings, kar bi mu po besedah Tineta Sattlerja lahko zelo ustrezalo. Namesto dolgih potovanj z letali in menjavanja časovnih pasov, kot je bilo lani v Rusiji, ga čakajo manj utrujajoča potovanja z vlaki ter bolj umirjeno življenje, v katerem ne bo deležen takšnega pritiska.
Igranje Tineta Urnauta v deželi vzhajajočega sonca bi lahko koristilo tudi prihodnosti slovenske reprezentance, saj naj bi bilo njegovo telo manj iztrošeno, kot če bi si služil kruh v številnih drugih napornejših ligah. Mnogi so prepričani, da bo, če bo seveda zdrav, za Slovenijo igral do 40. leta. Če ne v zdajšnji vlogi, ko tekmece s svojimi mojstrovinami spravlja v obup, pa kot podaljšana roka selektorja v vlogi zunaj igrišča ali pa v vlogi tretjega sprejemalca. Nekaj podobnega, kot je bil leta 2007 v španski reprezentanci sloviti Rafael Pascual. Tedaj so namreč Španci osvojili doslej edini naslov evropskih prvakov.
