Vzemimo prvega pod drobnogled. Anže Logar, predstavnik desnega pola, ožje rečeno izvajalec Janševe politike kulturnega boja. V vlogi zunanjega ministra je Bruslju tožaril opozicijo, češ da se zavzema za komunistične ideje. V vlogi eksponenta Natove širitvene politike je izgnal ruske diplomate in zaprl ruski kulturni center. Kultura kot sovražnik. Kje smo že to slišali? Navkljub kozmetiki, s katero se obdaja, Logar ne more skriti svojega navijaškega porekla. Za Pahorjem je še en desničarski predsednik za Slovence mnogo preveč.
Drugemu resnemu kandidatu oziroma kandidatki Nataši Pirc Musar na deklarativni ravni ideološke enostranskosti ni mogoče očitati. Svojo paradigmo Musarjeva skriva v pravni (pravniški) jezik. Pri čemer je pogosto zaletava in se zapleta v protislovja. »Pravica do necepljenja ne obstaja,« je recimo izjavila. Hkrati pa se hvali, da je javne uslužbence pred sodiščem obvarovala pred cepljenjem. Ta primer kaže, da lahko pravniki zagovarjajo karkoli, če se le zadaj izkaže primeren »interes«. Kako bo Musarjeva izkazovala potrebno kulturno širino, če po njenem izven prava ničesar ne obstaja? Tistega prava, ki postaja vseobsegajoče in duši veljavo tudi drugim družboslovnim vedam. Le kako bomo zaupali takšnemu človeku? Dalje, pri Natašinih javnih nastopanjih zlahka lahko opazimo njena neoliberalna stališča. Pravna zaščita svobodnega podjetništva je (tudi) njen imperativ. Čeprav je ne moremo kriviti za moževo poslovanje, bi se od njegovega poslovanja morala vsaj distancirati. In obžalovati vse tiste dobavitelje vsaj Savinjskega magazina, trgovskega podjetja v moževi lasti, ki so ob stečaju ostali brez poplačila.
Obeta se nam torej, da že tretji zaporedni mandat ne bo predsednika z ustrezno svetovnonazorsko širino. Tudi drugi konstitutivni element države, parlament, je izrazito po volji kapitala. Socialni demokrati niti ne skrivajo več svojih podjetniških simpatij, edina doslej k ljudem obrnjena Levica pa se je pod Golobovim vplivom popolnoma pacificirala. Luka Mesec, kje je zdaj zavzemanje za ukinitev dodatnega zdravstvenega zavarovanja?
In na koncu, naj izrazim svoje presenečenje nad Milanom Kučanom. Nad edinim, ki je vseskozi bedel nad »plebsom«. Nad širokimi množicami. In sem mu smel zaupati. Edina večja napaka je bila, da ni dovolj videl v prihodnost pred 18 leti in je podprl naš vstop v EU in vstop v Nato. S svojim posredovanjem v predsedniški bitki je »uničil« edino pogojno socialno usmerjeno kandidatko z resno možnostjo izvolitve, dr. Marto Kos. »Et tu Kučan«? Si tudi ti klecnil pod močjo velekapitala?
Zadnji hip je sicer skočil v predsedniško tekmo Ivo Vajgl, eden redkih svetovljanov, ki ima v mislih tudi ljudi in ne le oplajanje kapitala in lobijev v ozadju. Glasovanja v Bruslju so že kazala na to. Vprašanje pa je, ali mu bo uspelo do drugega kroga.
Kakšen bo torej izplen ob koncu leta, po parlamentarnih in predsedniških volitvah? Tradicionalno slovensko levo volilno telo je že dobilo neoliberalni parlament in če Ivu Vajglu ne bo uspelo, bo dobilo še neoliberalnega predsednika republike. So volitve morda že postale farsa?
Rado Krušič, Žalec
