Mimogrede, ob omejenih albumih so nižje med 25 ploščami še Sonny Rollins, Art Blakey, Clifford Brown in Max Roach, Thelonious Monk, Hank Mobley, Cannonball Adderley, Wayne Shorter, Herbie Hancock, Vince Guaraldi Trio, Eric Dolphy, Oliver Nelson, Dexter Gordon in Sarah Vaughan.
Kind Of Blue Miles Davis (1959)
Kind of Blue je verjetno najbolj prodajan album v zgodovini jazz muzike. Nekatere pravoverne poznavalce to sicer bega, najboljši namreč ne more biti najbolj prodajan, a dejstvo je, da je to plošča, ki jo redko kdo lahko spregleda. Trobentač Miles Davis in ekipa – John Coltrane, Julian Adderley - Cannonball, Bill Evans, Paul Chambers, Jimmy Cobb in v eni skladbi tudi Wynton Kelly – so v vrhunski formi. V slogu modalnega jazza postavijo razmeroma enostavne ritmične okvire, ki omogočajo silne improvizacije. Menda so prodali kakšnih deset milijonov albumov po vsem svetu, zagotovo pa v ZDA okoli šest milijonov, kar je za 45 minut sicer vrhunske inštrumentalne glasbe orjaška številka. Pravijo, da gre v vseh elementih za prelomno ploščo, tudi zato, ker je bila posneta tako, da se je Miles Davis pojavil v snemalnem studiu Columbia z nekaj grobimi melodijami, zapisanimi na papir, in skupina je nadaljevala s spremljanjem vsake pesmi v enem ali dveh posnetkih. Glasba je nastajala spontano in v trenutku. Miles Davis (1926–1991) je v svoji karieri izdal 61 studijskih albumov.
A Love Supreme John Coltrane (1965)
Pravijo, da je ta plošča saksofonista Johna Coltrana (1926–1967) popolnoma spremenila jazzovsko sceno in vplivala na vse vrste glasbe. Menda je njen največji oboževalec rock kitarist Carlos Santana. Coltrane svobodno piha in mrmra s surovo strastjo. Skladbe na albumu izražajo jezo, veselje, žalost, ekstazo, tragičnost in zmagoslavje. Album z neverjetno energijo, ki velja za uvod v free jazz, je posnel kvartet, v katerem so bili še Jim Garrison, Elvis Jones in McCoy Tyner. Samo v ZDA so prodali milijon primerkov.
Time Out Dave Brubeck (1959)
Pianist Dave Brubeck (1920–2012) je s svojim kvartetom posnel prvi jazz album v zgodovini, ki so ga prodali v ZDA v več kot milijon izvodih. In kar je še bolj neverjetno, uspešnica, skladba z albuma Time Out , melodična Take Five je postala standard tudi v krogih, ki so poskušali manj zahtevno muziko. Ritmičen album, ki je poln različnih etno vplivov in travestij, so odigrali Dave Brubeck, saksofonist Paul Desmond, ki je tudi napisal skladbo Take Five , basist Eugene Wright in izstopajoči bobnar Joe Morello.
Ellington At Newport Duke Ellington (1956)
Čas velikih jazz orkestrov je bil leta 1956 že pozabljen in orkestri so se novim časom na različne načine prilagajali. Strokovnjaki menijo, da je bil v tem smislu najbolj spreten Duke Ellington (1899–1974), ki je v bitniških časih, ki so že diktirali glasbo malih zasedb, na festivalu v Newportu na sijajnem koncertu razgalil ves talent svojega 18-članskega moštva. Nekaj več kot 43-minutno ploščo morate slišati, če drugega ne zaradi solo izletov saksofonista Paula Gonzalvesa, menda najzanimivejših v zgodovini jazza.
Concert by the Sea Erroll Garner (1955)
Erroll Garner (1921–1977) je ameriški pianist, znan po svojih melodičnih skladbah. Najbolj znana je zimzelena balada Misty iz leta 1954. Koncert ob morju se je zgodil v dvorani Sunset School v kalifornijskem mestu Carmel by the Sea, na plošči je enajst krajših skladb, Garnerju pa pomagata zgolj basist Eddie Calhoun in bobnar Denzil Best. Govorimo o plošči, ki se je poleg izjemnega nastopa Errolla Garnerja uvrstila med najboljše tudi zato, ker so jo do leta 1958 že prodali v več kot milijon izvodih, kar je za jazz plošče prava redkost.
Jazz At Massey Hall The Quintet (1953)
Kvintet, ki je podpisal to živo ploščo, sestavljajo geniji sodobnega jazza: saksofonist Charlie Parker (1920–1955), trobentač Dizzy Gillespie (1917–1993), pianist Bud Powell (1924–1966), basist Charles Mingus (1922–1979) in bobnar Max Roach (1924–2007). To je edina plošča, na kateri jih je mogoče slišati skupaj, njihov nastop v Massey Hallu v Torontu pa nekateri ocenjujejo za največje, kar se je zgodilo v jazzu. 47 minut živahnega, skoraj plesnega preigravanja so posneli 15. maja 1953, producent je bil Charles Mingus.
The Best of the Hot 5 & Hot 7 Recordings Louis Armstrong (1925–1928)
Gre za kompilacijo simpatičnih skladb in celo popevk, ki jih je prvi zvezdnik jazza, trobentač oziroma kornetist Louis Armstrong (1901–1971) s skupinami po pet ali po sedem glasbenikov izvajal in posnel skoraj pred sto leti, sredi dvajsetih, ko je iz dixiland muzike stvari premikal v jazz, kakršnega poznamo v današnjih dneh. 18 skladb so izbrali iz širokega fonda 79 posnetkov, kjer ob Armstrongu največkrat igrajo Johnny St. Cyr na bendžu, Kid Ory na trombonu, Johnny Dodds s klarinetom, pa tudi njegova druga žena Lil Hardin Armstrong na klavirju.
Blue Train John Coltrane (1958)
Saksofonist in komponist John Coltrane (1926–1967) je svojo drugo samostojno ploščo posnel konec leta 1957 v studiu Van Gelder in jo izdal januarja naslednje leto. Coltrane na tej plošči prvič nastopa kot vodja seksteta Blue Note, strokovnjaki pa ploščo ponujajo kot tipičen primer hard bop jazza. Pomembno je tudi, da se je Coltrane kot avtor podpisal kar pod štiri od petih skladb z 42-minutne plošče. Pravijo, da je legendarni saksofonist posnel morda tudi boljše plošče, a je Blue Train najbolj učinkovita.
Getz/Gilberto Stan Getz & Joao Gilberto (1964)
Gre za prvo jazz ploščo, ki je postala plošča leta v ZDA. Delo je plod sodelovanja med ameriškim saksofonistom Stanom Getzem (1927–1991) in brazilskim kitaristom Joãom Gilbertom (1931–2019), a je večino skladb podpisal brazilski skladatelj, »oče bossa nove« Antônio Carlos Jobim (1927–1994). Na plošči je nekaj večno zelenih uspešnic, najbolj znani The Girl from Ipanema in Corcovado je zapela Astrud Gilberto (1940), žena Joãa Gilberta. Skladba Girl from Ipanema je takrat pristala na petem mestu Billboardove lestvice.
Mingus Ah Um Charles Mingus (1959)
Na najbolj znani plošči basista Charlesa Mingusa (1922–1979) je tudi njegova skladba Fables of Faubus (Basni o Faubusu), ki je posvečena ameriškemu rasističnemu demokratskemu politiku in guvernerju Arkansasa Orvalu Faubusu, a ni bila posneta z besedilom. Strokovnjaki sicer hvalijo pri Mingusu njegov občutek za čist zvok, hkrati pa ugotavljajo, da je vsaka od devetih skladb na plošči posvečena njegovim prednikom in glasbenim vzornikom: Lestru Youngu, Duku Ellingtonu, Sonnyju Rollinsu, Charlieju Parkerju …
