Statistično je seveda čez leto več suhih kot deževnih dni. Pri nas, seveda. V tropih dežuje skoraj vsak dan, tam je na delu termika z nevihtami. A tam je tudi izhlapevanje intenzivnejše, torej vidne izgube iz tal. Si predstavljate, kaj so doživljali dinozavri in druga takratna živa bitja, ko je na Zemljo padel ogromen meteorit in drastično spremenil podnebje? Tema za akcijsko filmsko grozljivko. Mi se kuhamo precej počasneje, kot žaba v loncu vode. Zato se tolažimo še naprej, da bomo že kako. Če bi ponovno padel velik meteorit na naš planet, ne bi imeli dosti možnosti. Morda bi nekateri preživeli, za večino pa bi prišel verjetno zelo mučen konec. No, kljub (relativni) počasnosti podnebnih sprememb, ki jih doživljamo, pa so nekateri v precej podobnem položaju, kot so bili nekoč dinozavri. Dežja ni več po nekaj let, polja so izsušena, živina izstradana in poginja. Morda dobijo mednarodno pomoč, ki pa izginja v razpokah korupcije, ki je po človeški plati res ne moremo razumeti, pa tudi zaradi nesposobnosti pristojnih, ki bi morali to pomoč prejeti in razdeliti. Tako da do marsikoga ne pride. Posnetki izstradanih otrok in tudi odraslih se nas morda dotaknejo, niti slučajno pa ne moremo podoživeti stiske mater in očetov, nasploh ljudi, ki zaradi podnebnih sprememb umirajo. Naša dobrodelnost in usmiljenje se največkrat končata pri »ostanite tam, mi pa vam bomo pošiljali pomoč in če si je ne boste znali razdeliti, vaš problem«.
To je res težko vprašanje. Kaj če se množice ljudi preselijo v preostali del Zemlje, ki še omogoča preživetje? Teoretično je prostora še veliko, a v praksi bi se pokazalo drugače. Dober primer tega, kaj lahko nastane, je država Izrael, ki so jo ustvarili po drugi svetovni vojni in odvzeli del območja Palestincem. Komu bi vzeli tokrat za vse podnebne begunce? V Evropi ni prav veliko praznega prostora, če pa je že, ni najbolj prijazen za življenje. Spomnimo se na čase pionirstva v severni Ameriki. Tudi takrat so bila ozemlja »prazna«, kot so zdaj – no, zdaj je človeštva neprimerno več. Nekatere živalske vrste imajo v času, ko ni hrane, manj mladičev. Ljudje tega nismo sposobni.