Prigrizli smo se do septembra in ugotovili, da v času ni prostora za počitek, ki smo si ga v norostih zahtevnega poletja z vsemi sušami, orkani, požari, neurji in podražitvami (da ne rečem: vojnami) pošteno zaslužili, zaslužili na lastni koži. A že nekaj časa je s septembri tako, da pridejo totalno prehitro, brez opozorila in s treskom. Na telesa in ume, ki jim poletje ni prineslo miru, naložijo svoje razburkane in zahtevne agende, cak cak cak, da potem človek po mestih in vaseh srečuje zbegane oči, duše in kosti, ki kar ne morejo verjeti, da so še vedno v gibanju, gor, dol, gor, dol, v nenehnem in obremenjujočem toku stvari, ki pogosto silijo tja, kamor jih nihče ni hotel speljati.
Da se na prvi septembrski vikend zgodi kakšna lepa reč, je torej že kar novica; praznovanje samo po sebi. Letošnji se je začel z datumom 3. september, ki je bil dol...
