V petek je bila premiera novega televizijskega spektakla, Amazonove serije Gospodar prstanov: Prstani mogote (Lord of the Rings: The Rings of Power), ki se dogaja približno 4000 let pred dogodki iz filmskih uspešnic Hobit in Gospodar prstanov. Podjetje tretjega najbogatejšega človeka na svetu, Jeffa Bezosa, je za izdelavo prve sezone serije pripravilo proračun v obsegu 465 milijonov dolarjev. Za nakup avtorskih pravic so dodali še 250 milijonov dolarjev. Skupno torej 715 milijonov dolarjev oziroma okoli 89,4 milijona dolarjev na epizodo ali 58 milijonov, če ne upoštevamo pravic. Ena epizoda HBO-jeve nove serije Hiša zmajev (House of the Dragon) je stala manj od 20 milijonov dolarjev, celotna trilogija Gospodar prstanov pa 281 milijonov dolarjev, kar je preračunano okoli 30 milijonov na uro oziroma epizodo.
Amazonov cilj je ustvariti nov kulturni fenomen po vzoru HBO-jeve Igre prestolov. To zna biti izziv. Za zdaj po golih številkah sicer kaže zelo dobro. Hiša zmajev je na televiziji in prek spletnih ogledov prvi dan zabeležila 9 milijonov ogledov. HBO-jev rekord znaša 19,3 milijona ogledov. Postavil ga je zadnji del Igre prestolov. Prvi del Prstanov mogote je v prvih 24 urah zbral okoli 25 milijonov ogledov.
Kljub obetavnemu začetku uspeh še ni zagotovljen. Serija je bila že pred premiero tarča hudih kritik s strani spletnih uporabnikov. Ne gre za nov pojav. V ZDA ga imenujejo »review bombing« oziroma miniranje serije ali filma z negativnimi recenzijami. Kritike se zelo pogosto vrtijo okoli nasprotovanj vidnejšim vlogam ženskih likov oziroma spreminjanju spola likom ali vključevanju predvsem črnskih igralk ali igralcev v zgodbe, ki so bile v preteklosti predvsem belske oziroma moške. V knjigah Gospodar prstanov slavno nastopi vsega 11 žensk. Vidnejšo vlogo ima ena. Če smo zelo prijazni tri.
Blestijo vizualni učinki, glasba in škrati, šepajo pa vilinci
Kaj poganja omenjene kritike, je ob prebiranju njihovih zapisov pogosto še preveč jasno, se pa včasih zares izkaže, da kakšna odločitev ni bila najbolj posrečena. Včasih zatajijo scenaristi, včasih igralci. Spet drugič, pa je odločitev izvrstna. Po dveh epizodah bi nekaj podobnega lahko rekli za odločitve v Prstanih mogote. Sophia Nomvete, ki igra temnopolto škratovsko princeso, je bila tarča hudih kritik, ko se je v medijskih nastopih ponavljala, da bo prva škratinja. Ni res. Prvo smo videli, sicer za zelo kratek čas v Hobitu. Po drugi strani pa je v vlogi princese Dise naravnost očarljiva. Nasploh so prizori s škrati ena najbolj posrečenih točk prvih dveh delov. Ohranjajo vso zabavnost iz najbolj zabavnih delov Hobita, brez slabih trenutkov.
Krajšo sta za zdaj potegnila Morfydd Clark v vlogi domnevno glavne protagonistke, vilinke Galadriel, in Ismael Cruz Córdova v vlogi temnopoltega vilinca Arondirja. Sumimo, da je njun glavni problem preprosto to, da igrata vilinca – bitji, ki se bolj doma počutita med angeli kot med ljudmi. V Gospodarju prstanov so vilinci previdno dozirani kot močna začimba, ki (večinoma) obogati celoto. Kako pa napišeš serijo, kjer je ta močna začimba kar naenkrat glavna jed? Scenaristi so še pred toliko zahtevnejšo nalogo, ker je Amazon v zameno za 250 tisoč dolarjev pravzaprav dobil le pravice do prilog h knjigam Gospodar prstanov, v katerih je zbran izredno strnjen pregled zgodovine sveta, ki ga je ustvaril angleški filolog in pisatelj J. R. R. Tolkien. Tudi posthumno objavljena knjiga Silmarilion, kjer so omenjeni dogodki obsežneje obdelani, ni roman, temveč zbirka mitoloških zgodb, ki se berejo kot kombinacija antičnih in nordijskih mitov ter stare zaveze. Za povrh je zgodba, ki jo želi Amazon domnevno povedati, v izvirniku raztegnjena čez 500 let. V prvih dveh delih sezone, ki traja 8 delov, je medtem občutek, da so pokrili šele nekaj mesecev. Posledično tudi ta hip še zelo težko rečemo, kakšno serijo pravzaprav gledamo in kaj je zgodba, ki jo dejansko želijo povedati.
Za zdaj lahko pohvalimo kvaliteto vizualnih učinkov, večino oblikovalskih odločitev in odlično glasbeno podlago. Nekateri liki se morajo še najti. Kdor išče novo Igro prestolov (poleg Hiše zmajev), bo verjetno razočaran. Če se bo serija dejansko s časom izkazala za posnemovalko Igre prestolov, pa bi znali biti razočarani ljubitelji Gospodarja prstanov. Splavala bo s pravo mero pravljičnosti, očarljivosti in optimističnega zaupanja v »dobro« tudi ob vseprisotnosti »zla«. Potonila pa s cinizmom, moralno ambivalenco ali prekomernim ponavljanjem jasnega moralnega dualizma ter presedajočimi in dolgoveznimi dialogi (morda že kar monologi) vilincev.
