Odziv trga na ostrejše mnenje od pričakovanj je bil hiter in silovit. Delniški trgi so v nekaj dneh izgubili približno 5 odstotkov, zahtevani donosi pri obveznicah so se vrnili na območja iz junija. Nemška 10-letna obveznica je pri 1,6 odstotka, podobna italijanska skoraj na 4 odstotkih in ameriška pa na 3,2 odstotka. A bolj pereče vprašanje za vlagatelje je, kam od tu dalje? Če bo pozornost umerjena v cenovno stabilnost in bodo obrestne mere višje precej dlje od pričakovanj izpred enega tedna, posledično verjetno recesija daljša in močnejša, kako bo to vplivalo na kapitalske trge? Kaj je vračunano na delniške trge in obveznice in kaj ne? Enostavnega odgovora na tej točki ni. Gotovo je, da globoka in/ali dolga recesija ni vračunana v delniške tečaje, kot tudi obrestne mere centralnih bank višje od 4 odstotkov niso v cene obveznic. Na drugi strani inflacija krepko najeda prihranke na bankah. Zadnje leto je pojedla dobrih 11 odstotkov kupne moči privarčevanih sredstev. 10.000 evrov na banki pred enim letom ima danes manj kot 9000 evrov kupne moči. Na drugi strani smo v zadnjem letu izgubljali tudi vlagatelji v delnice in obveznice. Tisti, ki so vlagali v delnice energetskih družb, so krepko pridobili, vlagatelji v tehnologijo pa precej izgubili. A ker položaj ostaja zelo negotov in se spreminja, v prihodnjih tednih in mesecih verjetno predvsem na slabše, enoznačnega odgovora na vprašanje, kam s prihranki, ni. Najboljši odgovor se zdi razpršitev. In seveda nivo zadolženosti, ki nudi tudi nekaj rezerve in omogoča odplačevanje obveznosti, četudi prihodki nekoliko upadejo. Predvsem v Evropi so daleč največji vir negotovosti cene energentov. Te bodo določile globino in dolžino recesije na eni strani ter višino in tempo razvoja inflacije. Slednja še ni dosegla vrha in se zna v jesenskih mesecih še okrepiti. Posledično bodo verjetno centralne banke primorane še dodatno dvigniti obrestne mere. Cikel bo trajal, dokler kupna moč potrošnikov ne bo upadla dovolj, da cene ne bodo mogle več naraščati. V osemdesetih je šele odločno ukrepanje šefa FED Volkerja po desetletju visoke inflacije, ki je dvignil obrestne mere na 20 odstotkov, uspelo zavreti inflacijo. Posledica je bila močna recesija. Upajmo, da tokrat ne bo trajalo tako dolgo. A ker države z raznimi stimulativnimi ukrepi, draginjskimi dodatki in pomočjo prebivalstvu ter podjetjem (čeprav se zdi to socialno pravilno) delujejo proti ekonomski logiki in politiki centralnih bank, se vnovič zdi, da znajo trajati neravnovesja precej dlje, kot to vračunavajo trgi.
Zgodovinske izkušnje kažejo, da jo ne glede na negotovost na trgih v inflacijskih obdobjih najslabše odnesejo prihranki v denarju. Kljub 11-odstotni izgubi kupne moči in rastočih obrestnih merah, za zdaj banke ostajajo zelo mačehovske do varčevalcev. Na drugi strani po korekciji trgi vseeno ponujajo nekoliko višje donose. Nihajnost kapitalskih trgov je nekaj, kar veliko varčevalcev, ki postanejo vlagatelji, težko prenese, a za zaščito prihrankov je nujna že prej omenjena razpršenost. Ker je težko predvideti, kam nas bodo odnesli ukrepi politike in centralnih bank, je še težje predvideti, kam vložiti, da zaščitimo prihranke in celo nekaj zaslužimo. Zato se zdi najpametneje staviti na več konjev. Žal povprečen slovenski varčevalec ostaja zavezan varčevanju na banki, kapitalskih trgov pa se še naprej izogiba. Oportunitetna izguba v zadnjih desetih letih v obliki zaslužkov, ki se niso zgodili, se bo očitno ponovila tudi v prihodnosti. Čeprav se radi pretvarjamo, da smo za sedanje inflacijsko obdobje bolje pripravljeni, saj imamo izkušnje iz bivše države, je takrat beg v nemško marko nudil zatočišče pred inflacijskimi pritiski. Tokrat tega zatočišča ni. Potreben bo nov, svež pristop k upravljanju prihrankov.
