Do zadnje strani: Črni čaj

Španskega pesnika, publicista, esejista in prevajalca Antonia Colinasa (1946) v dvojezični Knjigi blagosti pri nas spoznavamo prvič. Prevedena zbirka je ena njegovih osrednjih, v njej pa, kot piše v spremni besedi prevajalec Janez Žumer, lahko opazujemo vse temeljne poteze pesnikovega siceršnjega opusa. Knjigo blagosti gre torej brati po načelu pars pro toto in takšno se zdi tudi subjektovo doživljanje sveta. Zaobjeti ga skuša scela oziroma tako, da bi se skozi motrenje posameznosti, delne resničnosti dokopal do onkraja in druge (celovitejše) resničnosti. To mu uspeva predvsem po zaslugi nekakšne razneženosti, posebne zmehčanosti, zaradi katere meje med svetom in njim padejo, odpre pa se prehod za pesem. Že takoj na začetku zbirke tako beremo: »Danes pričenjam pisati kakor kdo, ki joče. / Ne od jeze ali žalosti ali strasti. / Pričenjam pisati kakor kdo, ki od polnosti / nasičen joče, / kakor kdo, ki v prsih nosi morje, / kakor da bi oko obsegalo ves / ta neizmerni panj, ki je obnebje, / v svoji ozki zenici.«