S Kennedyjevega vesoljskega centra v Cape Canaveralu na Floridi bi morala v ponedeljek vzleteti prva raketa v okviru programa Artemis. Zagodla jo je tehnična napaka, saj se temperatura motorja 3 rakete Space Launch System (SLS) tudi po večurnih napornih ni hotela spustiti na želeno raven. Misijo bodo tako že drugič prestavili. Tokrat na 2. september.

Če bi misija Artemis I potekala po načrtih, bi raketa SLS v Zemljino orbito ponesla modul Orion. Slednjega bo v prihodnjih misijah naseljevala človeška posadka. Orion bi se v nadaljevanju kot iz frače s pomočjo Zemljinega gravitacijskega polja izstrelil na več dni trajajoče potovanje proti Luni. Tej bi se približal na vsega 100 kilometrov, jo obkrožil in prvič po slabih 50 letih človeštvu ponudil pogled na »Zemljin vzhod«. Tedaj bi v akcijo stopil modul, ki ga je razvila Evropska vesoljska agencija (ESA). Prižgal bi svoje motorje in Orion s pomočjo Luninega gravitacijskega polja pognal nazaj proti Zemlji, kamor bi se vrnil po 42 dneh potovanja.

Če bo Nasi v tretje res uspelo izpeljati misijo Artemis I, se že leta 2024 lahko nadejamo poleta Artemis II. Takrat naj bi na oblet Lune potovali tudi astronavti. Leta 2025 naj bi v sklopu misije Artemis III astronavti s pomočjo pristajalnega modula Starship tudi pristali na Luni ter se nato vrnili na Zemljo. Ponesrečena misija bi časovnico znala zamakniti, predvsem pa dvignila stroške projekta, ki že tako niso zanemarljivi. Pred desetletjem so se prve ocene izstrelitev gibale okoli 500 milijonov dolarjev. Danes vsaka ameriške davkoplačevalce stane okoli 4,1 milijarde dolarjev. Kaj konkretno si Nasa od ponovnega pristanka na Luni obeta, je težko reči. Obljubljajo, da bo misija Artemis III na Luno peljala prvo žensko in prvo nebelo osebo. Napovedujejo, da bodo s površja vzeli vzorce ledu, nastavili nekaj opreme in vesoljsko vozilo z možnostjo daljinskega opravljanja. To Nasa brez ljudi že počne na Marsu.

Tudi sicer se cilji načrtovanih novih odprav na Luno gibljejo od abstraktnih koristi za znanost do načrtov črpanja koristnih rudnin in predvsem izotopa helij-3. K slednjemu stremijo Kitajci. Hkrati se omenjajo želje po postavitvi stalne človeške kolonije ali vsaj postaje na Luni. To je tudi dolgoročna želja Američanov. Rusi in Kitajci so svojo kolonijo na Luni napovedali za leto 2035. Nasa govori o stalni ameriški prisotnosti na Luni od leta 2028 dalje. Za zdaj je poselitev Lune zgolj teoretična. Še bolj teoretičen je naslednji korak, ki naj bi človeško posadko z Lune popeljal do Marsa.

Namesto na asteroid ponovno na Luno

Ob ponovnem pojavu sanj o človeških odpravah na Luno se poraja vprašanje, zakaj je človeštvo pred skoraj točno 50 leti nehalo potovati tja. Na sled odgovora nas popelje zanimivost, da skoraj vsak pozna prve besede človeka na Luni, zadnje pa le redki. Šlo je za Eugena Cernana, ki je 14. decembra 1972 dejal: »Odhajamo, kot smo prišli in kot se bomo, če bo božja volja, vrnili: v miru in z upanjem za vse človeštvo.« Tekom treh let, po petih uspešnih in eni neuspešni misiji je ameriška javnost do leta 1972 namreč povsem izgubila zanimanje za odprave na Luno. Eden poglavitnih razlog za to je tesno povezan z razlogom, zakaj so se tja sploh odpravili.

Vse je zakuhal ameriški predsednik John F. Kennedy, ki se je po sila slabem letu 1961 odločil povrniti ugled ZDA ter se je spustil v vesoljsko dirko s Sovjetsko zvezo in cilj postavil na Luni. Američani so dirko dobili, jo proslavili, vsa nadaljnja popotovanja pa je javnost, kljub koristim za znanost, obravnavala kot častni krog. Ker so rakete za polet na Luno gradili med dirko, so bili pri njihovem snovanju tudi pregrešno potratni.

Skupno je ameriške davkoplačevalce desetletje projekta Apollo stalo okoli 25,8 milijarde dolarjev oziroma prek 257 milijard dolarjev, če upoštevamo inflacijo. Če seštejemo letno porabo celotnega slovenskega proračuna od leta 2011 do 2020, pridemo do »zgolj« 98,2 milijarde dolarjev (98,3 milijarde evrov). Povedano drugače: med Florido in Luno je v šestih letih misij izgorelo za dobri dve desetletji in pol Slovenije med pobiranjem po bančni in koronski krizi. To je veliko tudi za ameriške razmere in je odvrnilo večino nadaljnjih predsednikov ZDA pred podobnimi dogodivščinami. Izjema je bil Donald Trump. Ta je v nostalgični želji, da bi bila Amerika zopet »velika« (great, op. p.), ukinil Obamov projekt prvega človeškega pristanka na potujočem asteroidu in ga preusmeril k novemu velikemu podvigu, ki je človeštvu že uspel. Glede na klimo med ZDA in Rusijo so pogoji za reprizo vesoljske dirke tudi sicer idealni. x