Zimske meritve zraka kažejo, da lahko ogrevanje z biomaso kljub dobremu potencialu znatno prispeva k onesnaženosti zraka s trdimi delci. Gosto poseljena območja s prometom in industrijo imajo še zlasti pozimi težave s kakovostjo zraka, pridružijo pa se jim še nekatera ruralna in manj poseljena območja, ki jih značilno povezujemo s čistim zrakom. Razlog, da kurišča na biomaso občasno onesnažujejo zrak, je pogosto skrit v načinu kurjenja in vzdrževanju. Samo z očiščenim dimnikom, čistim kuriščem in kakovostnim energentom bo poraba majhna, dimnik pa bo v vašo okolico spuščal manj obremenjujoč dim.
Vlažna drva že po nekaj tednih ustvarijo debele obloge
Med gorenjem nastaja dim, v katerem so različni plini, saje, prašni delci, vodna para. Zmes snovi se odvaja skozi dimnik, obloge pa se nabirajo tudi na notranjih delih kotla in dimnika. Pri vlažnem energentu poteka izgorevanje pri nižji temperaturi, v dimu je več vodne pare in tako nastajajo katranaste obloge, naprava je vse manj učinkovita. Razlike niso jasne zgolj na papirju, temveč tudi v praksi, saj boste s čisto pečjo in kakovostnim energentom hitreje dosegli želeno temperaturo. Že nekaj tednov kurjenja z vlažnimi drvmi bo pustilo opazne posledice na stenah kotla, zato kurimo suha dva, po možnosti ogreta na temperaturo kurilnice. Slabe navade v kurilnici se neposredno pokažejo v družinskem proračunu za ogrevanje.
Sobni kamin z vsemi zakonitostmi velikega kotla
Veliko ljudi uporablja drva kot sekundarni energent v prehodnih obdobjih. Takrat zakurijo sobni kamin ali samostoječo kaminsko peč. Tudi pri občasnem kurjenju moramo biti pozorni na kakovost energenta in stanje peči, da zaradi malomarnosti ali neznanja ne kurimo na neučinkovit način. Če s sicer dobrim namenom zmanjšanja porabe glavnega energenta kurimo vlažna drva v umazanem kaminu, ne moremo pričakovati prihrankov. Kakovost svojega kurjenja lahko zanesljivo ocenite z opazovanjem plamena. Ta mora biti živahen in svetlih rumeno-rdečih barv. Temen in počasen plamen je znak, da z gorenjem nekaj ni v redu – morda so drva vlažna, premalo razcepljena, morda ima kamin obloge ali pa je krivda v neočiščenem dimniku.
Olajšajmo si čiščenje peči
Priporočljivo je, da približno dvakrat na mesec opravimo osnovno čiščenje peči. To vključuje odstranjevanje pepela in grobih oblog, kar bi moralo biti ob rednem čiščenju enostavno. Uporabimo žičnato krtačo, pomagamo si lahko še s kovinskih strgalom. Pepel odstranimo z metlico, odličen pripomoček je tudi sesalnik za pepel. Kovinske površine v pečeh na trda goriva so odporne tudi proti bolj grobim posegom, medtem ko moramo biti na površinah iz šamotnih opek bolj previdni. Ker se na šamot saje ne oprijemljejo, je največkrat dovolj že čiščenje z metlico. Nekajkrat v sezoni se lotimo tudi čiščenja celotne peči, pri katerem odstranimo vse pokrove in pregrade iz notranjosti. Notranje površine zdrgnemo s krtačami in strgalom, notranjost temeljito posesamo, peč pa nato vrnemo v prvotno stanje.
Redno čiščenje bo samoumevno, če bomo imeli na stalnem mestu v kurilnici pospravljeno žičnato krtačo in kovinsko strgalo, po možnosti še sesalnik za pepel, metlico in smetišnico.
Čiščenje dimnika
Dimnike večinoma čistijo dimnikarske službe, ki imajo zakonsko podlago za nadzor kurilnih naprav. Dimnik lahko očistimo sami, a je tudi v tem primeru zakonsko obvezen dimnikarjev pregled, kjer usposobljena oseba potrdi ustrezno stanje dimniških tuljav in peči. Za čiščenje dimnika potrebujemo krtačo na dolgi žici. Dimnike običajno čistimo od spodaj navzgor skozi vratca na dnu dimnika, zgolj pri višjih dimnikih je treba splezati na streho in jih krtačiti od zgoraj navzdol. Zidane dimniške tuljave čistimo s kovinskimi krtačami, za tiste iz nerjavnega jekla pa potrebujemo mehke krtače iz umetne mase. Na koncu čiščenja posesamo odpadle koščke z dna dimnika in očistimo okolico peči. Dimnik običajno očistimo enkrat ali dvakrat v kurilni sezoni, na primer zgodaj jeseni ali spomladi, ko se kurjenje konča.
