V Ljubljano prihajate s Tajskim filharmoničnim orkestrom, katerega šef dirigent ste od leta 2017. Bi ga lahko na kratko predstavili?
To je 86-članski filharmonični orkester, prvi te vrste na Tajskem in osrednji profesionalni orkester v tej državi – ne pretiravam pa, če rečem, da je tudi eden najboljših glasbenih sestavov v jugovzhodni Aziji, skupaj s Singapurskim simfoničnim orkestrom, Hongkonškimi filharmoniki in orkestrom Malezijske filharmonije iz Kuala Lumpurja. S tem orkestrom v resnici delam že enajst let – najprej sem bil tu šest let redni gostujoči dirigent, zadnjih pet let pa sem glavni dirigent. In prav pred nekaj tedni sem pogodbo podaljšal še za štiri leta.
Je pa to razmeroma mlad orkester, precej mlajši od omenjenih, saj je bil ustanovljen šele leta 2005.
V tem smislu je res mlad, kar pa seveda ne pomeni, da so mladi tudi člani orkestra. V njem je vrsta izkušenih glasbenikov, večinoma so Tajci, imamo pa tudi člane iz Rusije, ZDA, Kazahstana, Južne Koreje... Mnogi od njih so tudi profesorji na glasbeni akademiji, s katero je orkester tesno povezan, ter tam vzgajajo nove generacije glasbenikov, nekateri od teh se nam sčasoma pridružijo. Skratka – morda res nimamo tako dolge tradicije kot kje drugje, prepričan pa sem, da na svetu ni orkestra, ki bi se tako hitro razvil kot naš. Skozi razmeroma kratko zgodovino je bil naš napredek res izjemen.
Kaj pa vam je omogočilo tako hiter razvoj?
Razlogov je več. Prvič, tehnične sposobnosti tajskih glasbenikov so na zelo visoki ravni, v kar se boste lahko v ponedeljek prepričali tudi sami. Drugič, imamo zares vrhunsko koncertno dvorano, ki je tako po zasnovi kot v akustičnem smislu nedvomno ena najboljših sploh, kar so nam potrdili tudi številni ugledni svetovni orkestri, ki so gostovali pri nas. Predvsem pa delamo načrtno, na dolgi rok.
Kaj natančno mislite s tem?
Že dolga leta, vse odkar sem prišel v Bangkok, vadimo skupaj praktično vsak dan. In ves ta čas smo se trudili za en sam cilj, ogromno naporov in energije smo vložili v to, da bi razvili svoj lasten zvok, našo glasbeno identiteto, kakršno imajo tudi drugi najboljši svetovni orkestri – kot denimo Berlinski filharmoniki ali Simfonični orkester iz Čikaga. Zakaj so orkestri vrhunski? Ker imajo svoj značilen, prepoznaven zvok. Pri Berlinskih filharmonikih ga je oblikoval Herbert von Karajan, ki jih je vodil več desetletij, v Čikagu je podobno dosegel Georg Solti... In v tem je skrivnost uspeha – dolgoletno delo na zvočni podobi orkestra. Kajti to je sploh vse, kar imamo; naša edina povezava z občinstvom je kakovost zvoka. Nismo igralci, ne pojemo, ne govorimo, komuniciramo le skozi glasbo in zato je pomembno, da je ta bogata, dinamična, večplastna. Vsa ta leta sem dajal enaka navodila in korak za korakom smo se bližali cilju. Tajska je slavna po vsem mogočem, po plažah, po hrani, le po glasbi ne – zato mislim, da boste presenečeni, ko nas boste slišali.
Bi rekli, da ste že na točki, ko vas lahko glasbeno bolj izobražen poslušalec prepozna le po zvoku – če vas, na primer, po naključju sliši na radiu?
Povedati moram, da še nimamo tako veliko posnetkov. V teh letih smo z orkestrom izdali samo šest zgoščenk, pri čemer je bila na prvih štirih albumih izključno tradicionalna tajska glasba, prirejena za simfonični orkester, na zadnjih dveh pa sodobna dela, ki jih tudi sicer veliko igramo – na Tajskem je veliko zanimivih skladateljev klasične glasbe, enega izmed njih bomo predstavili tudi v ponedeljek. Kar pa se tiče posebnosti našega zvoka – moja filozofija, ki jo širim na orkester, je naslednja: prvič, spoštovati je treba skladatelja in njegovo delo, ter drugič, namenu skladatelja je treba slediti z našim lastnim zvokom. Ne podcenjujemo se: imamo bogat, poln, dinamičen in uravnotežen zvok, a najbolj pomembno je to, da vse igramo v stilu cantabile. Sem pač Italijan! (Smeh.) Ko me sprašujejo, kateri inštrument mi je najljubši, lahko odvrnem le eno – človeški glas. Ker je edini naraven inštrument. In ko odprem partituro ter si hočem predstavljati, kako naj bi zvenela, sledim idealni glasovni liniji. Po tem smo prepoznavni; naše občinstvo v Bangkoku dobro ve, kaj lahko pričakuje.
Kaj pa je bil pravzaprav razlog, da ste se odločili tako izrazito posvetiti ravno temu orkestru? Delali ste po vsem svetu, podobne položaje kot zdaj ste zasedali tudi v drugih hišah...
Odgovor je preprost: ker sem začutil, da se v tem orkestru skriva ogromen potencial in da ima lahko zares izredno prihodnost. Nočem pretiravati, toda naša želja je, da bi dosegli raven najbolj znanih in najbolj kakovostnih svetovnih orkestrov. V naši zasedbi je ogromno talenta, imamo odlične pogoje, prav tako pa imam tudi povsem proste roke pri vodenju orkestra, nihče mi ne govori, kaj je mogoče in kaj ne, zato se lahko lotevamo ambicioznih sporedov. Povsem svoboden sem tudi pri organizaciji dela: program, s katerim prihajamo k vam, smo začeli vaditi februarja, torej že pred šestimi meseci; vmes smo seveda na koncertih igrali še marsikaj drugega, toda vsak teden smo nekaj časa namenili tudi temu – in tako ves čas pilili raven naše izvedbe. V vsaki hiši ni mogoče delati na takšen način, zato se mi je bilo še toliko lažje odločiti.
Torej ste tudi sami zasnovali program gostovanja v Evropi?
Program te krajše turneje, gostovali bomo še v Budimpešti in Wroclavu, je pravzaprav kombinacija treh dejavnikov: prvi je želja festivala v Wroclavu, kjer bomo nastopili v četrtek, da bi igrali koncert Wieniawskega s Kristófom Baratijem kot solistom. Tega dela torej nismo izbrali sami; smo pa pred dobrim tednom ta koncert odigrali s slovensko violinistko Lano Trotovšek, ki je bila izjemna. Drugi je bil naša odločitev, da v program vključimo tudi tajskega skladatelja Naranga Prangčaroena, da bi evropskim poslušalcem pokazali, kako dobri so tu sodobni klasični skladatelji; Fenomen je njegovo najbolj znano delo. Gershwina smo vključili, da pokažemo sposobnosti naših solistov, Bernstein pa je bil moja zamisel – predstavili ga bomo v nekoliko drugačni izvedbi z izrazito klasičnim zvokom in mislim, da bomo občinstvu ponudili čisto nov pogled na to jazzovsko obarvano delo.