Belgijski umetniški tandem, ki ga sestavljata Silke Huysmans in Hannes Dereere, je tokrat na Mladih levih že tretjič, tako da smo lahko skozi zadnja leta v celoti spremljali trilogijo, posvečeno rudarjenju: Rudarske zgodbe, Prijeten otok in zdaj še Iz globine. Nenavadno je, kako je mogoče o tej navidezno zgolj gospodarski dejavnosti govoriti na toliko različnih načinov in ob tem o toliko drugih stvareh: človeških tragedijah, uničevanju okolja, politični zlorabi, kapitalski manipulaciji. V tej najnovejši predstavi sedeta performerja za mizo tako, da nam kažeta hrbet, njuni prsti na tipkah računalnika pa zaženejo koncert zvokov in podob iz zgodbe, o kateri ne vemo praktično nič.
Gre za globokomorsko rudarjenje, katerega prvi poskusi potekajo daleč od naših oči na južni polobli, štiri kilometre in več pod oceansko gladino. Iščejo seveda redke kovine, ki smo jih drugje že izropali. Na posnetkih vidimo tri ladje: ladjo belgijske firme, ki raziskave financira in izvaja, ladjo znanstvenikov in Greenpeaceovo ladjo. Umetnika se prek videa pogovarjata z vsemi tremi, vmes pa gledamo sanjski podvodni svet, v katerem celo tanku podobno vozilo, ki orje po dnu, in pa cevi, po katerih dvigujejo kamenje in spuščajo pesek, delujejo poetično v tisti tišini in osvetljeni temi. A ne gre za poezijo. Celotno svetovno morje razen obalnih pasov je v pravnem smislu sicer dobrina celotnega človeštva, a je že v pripravi zakon, ki bo s privolitvijo vlad dovolil tudi to rudarjenje.
Tri ladje govorijo tri jezike: znanstveniki so pohlevno neartikulirani, češ da je težko laično pojasniti znanstvene ugotovitve o tem, kaj bi lahko takšno rudarjenje povzročilo, okoljevarstveniki mu nasprotujejo, a ne znajo preseči enih in istih aktivističnih fraz, najbolj elokventen pa je seveda kapital: s tem bomo zadostili celotni svetovni potrebi po čisti energiji, planet bo rešen! Ta perverzni cinizem kapitala, ki ljudem obljublja, da bo prav nadaljnje uničevanje planeta naša rešitev (zgolj nekaj ribic, a ne, na površini, večji od Belgije), ker nam ne bo treba spremeniti ničesar v nas in okoli nas, je dejansko najbolj uničujoč »okoljevarstveni« falsifikat našega časa.
Kaj nam govorijo ruševine
Učinkovito kombinacijo dokumentarnega, poetičnega in performativnega je ponudila tudi uprizoritev Minga hiše v ruševinah čilskega kolektiva Cuerpo Sur, ki ga vodita igralka in režiserka Ébana Garín Coronel ter režiser Luis Guenel Soto. Predstava, ki skozi več perspektiv zarisuje in premišljuje pomen in vlogo dom(ovanj)a, se navezuje na staro tradicijo iz Patagonije, imenovano minga, kjer ljudje svoje preproste hiše iz različnih razlogov, denimo zaradi poroke ali dela, ob pomoči skupnosti premaknejo na drugo lokacijo, včasih celo na drug otok – preselijo se torej skupaj s svojim domom.
Ébana Garín Coronel kot edina nastopajoča predstavo »gradi« iz lesenih ostankov porušene hiše, na katero je naletela na nekem otoku; skodle in palice ji pri tem služijo kot vizualni material, a tudi kot neke vrste fizični »partner«, katerega premene – iz urejenosti v kaos in iz funkcionalne oblike v kup odvečne snovi – vse bolj postajajo nekakšna prispodoba minevanja in propada. Hkrati protagonistka s pomočjo dokumentarnih posnetkov ter projekcij v živo skozi vso uprizoritev prepleta dve glavni pripovedni liniji: prva je zgodba o človeku, ki je svojo hišo, s pohištvom in osebnimi predmeti vred, raje uničil, kot pa da bi jo prodal korporacijam, ki so skozi leta pokupile vse okoliške parcele v vasi in iz bodočega letovišča iztisnile prejšnje prebivalce – vključno z nekdanjimi prijatelji in sosedi, ki bi mu lahko pomagali dom prestaviti drugam. Druga so osebni spomini na otroštvo, ko se je morala s starši zaradi političnih pritiskov izseliti v tujino, kjer pa njihovo novo stanovanje nikakor ni hotelo postati tudi »dom«, vse dokler ni mati s kladivom razbila nekaj sten in s tem vanj spustila malo več svetlobe, podobne tisti v domovini. A v obeh primerih so ruševine posledica upiranja razčlovečenju, izgubi identitete, zato v njih tli tudi obet nastanka nečesa novega, nekih bodočih človeških vezi, pa četudi v negotovem svetu, kjer postajajo tako bivališča kot odnosi vse bolj (in zgolj) začasni.
