Pa na kratko poglejmo, kaj je bil namen in cilj zakona, posebej za upokojence. Načeloma nimamo namenu in cilju veljavne zakonske ureditve, ki ureja spodbujanje digitalne pismenosti, prav nobenih pripomb, nasprotno, le-ti so več kot ustrezni in popolnoma sprejemljivi in dobrodošli. Ampak eno je napisati všečen zakon, drugo pa implementacija zakona v praksi, kjer se je pokazalo, da zakona v resnici ni mogoče izvajati, saj očitno ni bil pripravljen na podlagi ustreznih analiz stanja na področju, ki ga ureja. Prav tako tudi podzakonski akti, ki podrobneje urejajo pogoje in potrebna finančna sredstva za realizacijo zakonskih določb, povzročajo velike probleme pri izvajanju zakona oziroma povzročajo celo neenakopravno obravnavo vseh članov zakonsko predpisane ciljne skupine in povzroča celo njihovo diskriminatorno obravnavo.
Zakon v 8. točki 9. člena določa, da so ukrepi usmerjeni v spodbujanje digitalne vključenosti, med drugimi ciljnimi skupinami navede tudi ciljno skupino oseb, ki prejemajo pokojnino po predpisih o pokojninskem zavarovanju ali od tujega nosilca pokojninskega zavarovanja, torej upokojence. Med ostalimi ukrepi so v prvem odstavku 12. člena opredeljeni digitalni boni za udeležbo v izobraževalnih programih za pridobitev digitalnih kompetenc. V četrtem odstavku istega člena je določena vrednost digitalnega bona v višini 100 do 200 EUR, pri čemer naj bi se upoštevala višina razpoložljivih sredstev za predvideno število upravičencev. Nadalje zakon v tretjem odstavku 19. člena določa, da je digitalni bon za udeležbo v izobraževalnem programu vnovčljiv pri ponudnikih s sedežem v Sloveniji, vpisanih v register izvajalcev izobraževalnih programov. Vlada je v skladu z določbo 22. člena zakona zadolžena, da na podlagi 18. člena določi ciljne skupine, potrebna sredstva ter čas veljavnosti digitalnega bona.
Kot že zgoraj ugotovljeno, se je zakonska ureditev ob njegovi uveljavitvi pokazala za nerealno, saj se praksa kaže v bistveno drugačni luči. Kratko povedano, zakon je le odraz lepih želja ter všečen za posamezne ciljne skupine. Vemo, da je nastajal in bil sprejet v času predvolilne kampanje ter kot na drugih področjih ne zagotavlja finančnih sredstev, ki bi bila na voljo za digitalno opismenjevanje celotne zakonsko določene ciljne skupine, in je v tem smislu izredno diskriminatoren. Zakon je pomanjkljiv, nedorečen, prav tako njegovi podzakonski akti. Pri tem lahko obravnavani zakon primerjamo s sprejetim zakonom o dolgotrajni oskrbi, ki mu pripisujemo iste pomanjkljivosti, tako nedefinirana potrebna finančna sredstva kot konkretne ukrepe za izvajanje zakona.
Glede na sistemsko nedorečenost in pomanjkljivost zakona so se ob uveljavitvi v praksi pokazale velike težave v zvezi z organiziranjem prijav pri pristojnih izobraževalnih institucijah, ki izvajajo programe digitalnega opismenjevanja. Vse to so povzročile tudi nepopolne neustrezne zakonske rešitve. Poleg tega so se pojavile tudi nepravilnosti pri prijavah upravičencev za izobraževanje, ki jih sedaj raziskujejo pristojne institucije.
Tako smo bili prejšnji teden priča nepopisni gneči pri 30 stopinjah vročine na soncu ob prerivanju starejših ljudi pri prijavljanju za brezplačne tečaje za pridobitev digitalnih bonov. V praksi se je namreč pokazalo, da so bila takoj zapolnjena vsa mesta pri 12 od 19 izbranih izvajalcev in 150 EUR bonov je prejelo le 5 tisoč od dobrih 700 tisočih starejših od 55 let, kar kaže na šolski primer diskriminacije in hkrati na neenakopravno obravnavo ciljne skupine po tem zakonu, ki naj bi bila upravičena do 150 EUR vrednega digitalnega izobraževanja. Sram me je, da sodim prav v to ciljno skupino, in niti na misel mi ni prišlo, da se neuspešno, preko portala izobraževalne institucije, telefona ali v gneči ob neznosni vročini, nizkotno drenjam za pridobitev digitalnega bona. Tako stanje me nevede na žalost spominja na podcenjevanje starejše generacije.
Pristojna ministrica nas je s svojo izjavo sicer tolažila, da bodo zakon popravili. Razumemo jo, da je zakon kot predvolilni bonbonček sprejel državni zbor v prejšnji zasedbi, prav tako podzakonski akt prejšnja vlada, vendar bi lahko sedanje pristojno ministrstvo navedene akte proučilo in jih temu primerno ali razveljavilo ali ustrezno spremenilo. Pa jih žal ni, tako da tudi sedanja ministrica zasluži vso grajo, ker tega ni storila.
V skladu z navedenim predlagam, da vlada stori vse potrebno, da se izvajanje zakona o digitalni pismenosti in njegovih podzakonskih aktov takoj zaustavi in da pripravi novo besedilo zakona, ki bo izvajanje namena in ciljev zakona omogočil tudi v praksi in ne bo povzročal težav pri njegovem izvajanju ter ne bo diskriminatorno obravnaval zakonsko opredeljene ciljne skupine – upokojencev.
Branka Kastelic, Ljubljana