Ob vstopu v dvorano nas na prizorišču predstave All InclusiveJuliana Hetzla pričaka podoba Križanega z eno že povešeno roko, in ta rahlo komičen tableau vivant vztraja, dokler ga ne zamenja drugi igralec, nato pa se začne fotoshooting, v katerem uprizarjata različne situacije, v katerih se ljudje radi fotografirajo, denimo z uplenjenim jelenom. V ozadju ju spremljajo ikonične fotografije: tista Capova iz španske državljanske vojne, za katero smo nedavno izvedeli, da je bila režirana, pa ona slavna iz vietnamske vojne... Zdaj smo torej že tudi v območju vojne in vprašanja odnosa do nje, ne le nas, slehernikov, ampak tudi fotografov, umetnikov. Fotomodela se potem spremenita v varnostnika in v ta galerijski prostor začneta prinašati različne eksponate. In že je tu zagnana kustosinja (izjemna Kristien de Proost) s skupino obiskovalcev, ki nam jih ponosno predstavi, so namreč begunci iz različnih vojnih območij, Irana, Iraka, Sirije, Palestine. Ona pa jim razlaga, kaj je umetnost.
Poduči jih na primer, zakaj je bilo uničenje več tisoč let starega mezopotamskega kipa, ki ga je zakrivila Islamska država, barbarstvo, zakaj pa je predelani posnetek tega uničenja umetniško delo. Zakaj je umetniško delo tudi kup ruševin hiše, ki so jih posebej za to razstavo pripeljali iz sirskega Homsa: spodbuja namreč gledalčevo senzibilnost ob grozotah vojne, ima pa tudi estetsko vrednost, tako kot tudi simulacija dima, ki ga povzroča eksplozija bombe, v instalaciji v pleksi škatli. Eden izmed beguncev vpraša, ali so morda med ostanki hiše tudi ostanki ljudi, a ni časa za odgovor; tu gre za umetnost. Smo torej v samem osrčju »strokovne« in »teoretske« govorice, ki je, še posebej v vizualni umetnosti incestuozno sparjena z marketingom, dosegla že naravnost blodnjave razsežnosti. In ki tudi zavračanje teh obscenih interpretacij razglaša za legitimno, za »drugačno« mnenje, ki ga inkorporira in spet unovči. Beguncem se namreč tisti dvigajoči se dim bombe nikakor ne zdi estetski, pač pa jim sproža srhljive spomine, ki jih zanesljivo ne more utolažiti niti njeno pojasnilo, da koristijo tudi znanosti, ki iz njih natančno razbere, za kakšno bombo je šlo.
Da se nato v galeriji, v tem prostoru »lepe umetnosti«, zgodi krvavi zločin, ki pokosi jezično kustosinjo (ja, tudi v srečnem zahodnem svetu so norci), ničesar ne spremeni, bussiness as usual se nadaljuje, tako kot cinična govorica prodajalcev »umetnosti«. Ki je neuničljiva, tako kot kustosinja, ki vstane od mrtvih, se gledalcem zahvali za pozornost in jih opozori, da je izhod iz dvorane možen le skozi trgovino s spominki na predstavo...
Vse vključeno tako ne le razrinkava cinizem sodobne umetnosti in njenih prodajnih orodij, ampak v prvi vrsti opozarja, da je sistem tako razraščen, da se mu ne moreš ogniti niti tam, kjer ga kritiziraš.
