Kadar beseda nanese na slaščice, zlasti ko gre za torte, človek niti ne pomisli, da bi se dalo kaj zares slastnega pripraviti z – makaroni. Pa vendar se da, in to kako! Dalmatinci so bili od nekdaj narod pomorščakov in so že pred 300 ali 400 leti poznali eksotične začimbe in dobrote, kot so denimo cimet, vanilja, kakav. Že takrat pa so v tistih krajih izdelovali tudi domače votle testenine, podobne današnjim peresnikom ali ravnim makaronom. Ponekod jih izdelujejo še danes, po dubrovniško jim pravijo makaruli. In Dalmatinke so to dvoje združile. V bližini Dubrovnika, na začetku polotoka Pelješac, kamor danes vodi čudovit most, leži solinarsko mestece Ston, po katerem se imenuje krasna starodavna sladica, imenovana stonska torta. Poznajo jo po vsej dubrovniški okolici in je zaščitni znak tamkajšnje (praznične) kuhinje. Prava stonska torta (pravijo ji tudi stonski makaruli) seveda vsebuje domače, ročno izdelane testenine, ki pa se jih da povsem spodobno nadomestiti z italijanskimi peresniki (penne rigate).

V morju receptov za to delikateso je nemogoče najti tistega edinega pravega, saj preprosto ne obstaja. Torto pri vsaki hiši pripravljajo malo drugače, saj se stare družinske recepture prenašajo iz roda v rod, vsaka družina pa ima kakšno svojo skrivnost, pogosto precej prepoznavno, saj gre za neke vrste družinski ponos. To baje izvira iz starodavnega rivalstva med družinami, ki so hotele s to sladico prikazati, da premorejo kakšno sestavino, ki si je drugi ne morejo privoščiti. Etnologi domnevajo, da so nekoč za nadev namesto čokolade uporabljali rožiče.

Torta je poleg božanskega okusa zanimiva tudi zaradi svojega videza. Ko jo razrežemo na kose, se namreč pokaže zelo zanimiva luknjasta struktura notranjosti, ki je zelo odvisna od tega, kako makarone zložimo po plasteh. V Stonu jih najvestnejši mojstri drugega za drugim zlagajo, kakor bi zvili nekakšno kačo od roba proti sredini torte, vmes, med plasti, pa dajo nadev. Vestneje ko so makaroni zloženi, lepši so kosi torte, včasih prava paša za oči. V tistih krajih so na to vsaj tako ponosni kot pri nas denimo na lepe obroče na pustnih krofih, saj gre za izrazito slavnostno jed, ki so je vselej obvezno pripravljali ob vseh velikih praznikih in za večje število ljudi, za vse bližnje in daljne sorodstvo ter za sosede. Zelo pomembno pa je, to poudarjajo vsi recepti do zadnjega, da stonsko torto pripravimo dan prej in jo postavimo na hladno, saj je naslednji dan veliko boljša kot povsem sveža.