Vso zgodovino Slovenske popevke lahko najdemo v delu Vladimirja Frantarja, knjigi, ki nosi naslov po začetku refrena Mandoline Enkrat še zapoj. Od vseh pevk je bila Frantarju vedno najbolj všeč Beti Jurković. Rodila se je v Opatiji in med tem, ko je študirala v Ljubljani nemščino in angleščino, je pri Bojanu Adamiču opravila avdicijo vokalne solistke pri Plesnem orkestru RTV. O njej nam je Vladimir Frantar povedal: »Slovenijo je sicer zapustila leta 1960, ko se je poročila v Zagrebu in tam živela, Slovenije pa ni nikoli pozabila. Nekaj let so jo še vabili k nam in sodelovala je na prvih štirih festivalih Slovenska popevka, trikrat zapored je pela zmagovalne pesmi občinstva (Mandolina, Malokdaj se srečava, Poletna noč), pravi triumf pa je doživela na drugem festivalu, leta 1963, ko je zapela vse tri prvonagrajene pesmi občinstva (Malokdaj se srečava, Enkrat še in Drevo) ter dobila nagrado za najboljšega izvajalca. Zdaj poleti živi v Opatiji, kjer je bila rojena; tam ima stanovanje v družinski vili, pozimi pa je v prijetnem pritličnem stanovanju na Reki, kjer stanuje nadstropje višje njena hči. Tekoče govori slovensko, vozi avto, ima dosti prijateljev in pri petinosemdesetih uživa življenje …«
Stane Mancini, ki je umrl pred dvema letoma, je svojo prvo ploščo Non capito posnel leta 1961. Ta je bila na prvem mestu lestvice časopisa Dnevnik kar 52 tednov. Kasneje je bil uspešen tudi na področju narodnozabavne glasbe. In še zanimivost: Rafko Irgolič, danes čili oseminosemdesetletnik, je pred 60 leti, na prvi Slovenski popevki, pel pesem z naslovom Kaj mi mar, da sem star.
