Mnogi zdravniki delajo na več deloviščih hkrati. Osnova za izračun zdravniških plač je stopnja izobrazbe, minulo delo in morebitne vodstvene funkcije. Obstajajo sicer neki normativi za delo sobnih zdravnikov, kar je večina mladih na začetku kariere. Vsaj v začetku moje je bil normativ nekako 10–15 »navadnih« bolnikov. Kaj kmalu začne mladi zdravnik samostojno dežurati in število dežurstev je odvisno pač od števila zdravnikov in dežurnih mest v posameznem zavodu. Da dežurna služba nemoteno poteka 24/7/365, je potrebno pač neko določeno število zdravnikov, a v času odsotnosti se breme seveda porazdeli na preostale, saj je nujno delo treba opraviti in tako na enega zdravnika padejo še obveznosti drugih zdravnikov. Poleg tega takih, ki ne dežurajo, ni tako malo. Nekateri prenehajo dežurati zaradi starostnih omejitev, nekateri zaradi zdravstvenih in nekateri zaradi drugih razlogov (je prenaporno, strokovno prezahtevno itd.). Poleg dežurstva pa so mnogi zdravniki vključeni tudi v ambulantno delo, opravljajo funkcijsko ali inštrumentalno diagnostiko, konzilijarno službo, predavajo in se dodatno izobražujejo ter še marsikaj drugega. Nekateri so hkrati fakultetni učitelji ter imajo obveznosti do študentov. In ko vse obveznosti seštejemo, izpade, da so nekateri bolj drugi manj obremenjeni. In tu je še znanstveno-raziskovalno delo in časa v rednem delovnem času preprosto zmanjka, zato moraš marsikaj storiti v prostem času. Naj samo za ilustracijo navedem, koliko sem jaz delal preko polnega delovnega časa. Po mojih približnih izračunih sem v svoji aktivni delovni dobi poleg rednega dela prebil v bolnišnici toliko časa, kot bi bil neprestano v bolnišnici 7–8 let.
In da navedem moje izkušnje ambulantnega dela na Internistični prvi pomoči v UKCL, kjer je bil stalno zaposlen le en zdravnik, in to vodja, ostali smo pa prihajali delat s svojih matičnih oddelkov. Delo na urgenci je specifično po zahtevnosti in večji odgovornosti ter poteka v izmenskem delu večinoma po 12 ur skupaj, ponekod pa tudi 24 ur. Plačan je pa zdravnik le za delo preko polnega delovnega časa, ker je razumljivo, da v istem času ne moreš biti plačan dvakrat za delovno mesto, kjer si redno zaposlen, in hkrati za ambulantno delo. Lahko bi pa prejel vsaj neko stimulacijo ali nagrado za to dodatno delo, ker ustanove za ambulantno delo zaračunajo in prejmejo plačilo, zdravniki pa nič. V 38 letih dela na ljubljanski urgenci sem v 24 urah pregledal najmanj 12 in največ 48 bolnikov, in to za enako plačilo. Ni nobenih normativov, ker jih na urgenci tudi ne more biti. Pregledati je treba pač vse bolnike, saj ti ne morejo, niti ne smejo čakati. In ker je delo na urgenci zahtevno, fizično in psihično izčrpavajoče zaradi večje odgovornosti, ker si pri delu pogosto sam brez možnosti konzultacije kot pri delu na bolniških oddelkih, so se marsikateri temu delu izogibali na vse mogoče načine, ali celo zapustili svoj osnovni poklic.
Za večjo učinkovitost dela zdravnikov in večjo »dodano vrednost« njihovega dela je morda smiselno vsaj začeti razmišljati o individualnih pogodbah, v katerih bi upoštevali vse obveznosti in opravljeno delo vsakega posameznika, kot sem opisal. In zopet bom citiral gospoda Tajnikarja, ki v navedenem članku pravi: »Zdaj na primer niti ne vemo, kdaj zdravnik opravi dovolj dela za svojo osnovno plačo in kdaj začne ta obseg dela presegati.« In vse, kar še zapiše, je res. Bodimo odkriti in se nehajmo sprenevedati. Za večjo motivacijo in več dela je ključno plačilo. Kako sicer rešiti ta rebus drugače kot s plačilom po individualnih pogodbah, ne vem? Morda ga zna kdo drug?
prim. dr. Marjan Fortuna, Kranj