Tri dni po napadu na Salmana Rushdieja, pisatelja in avtorja razvpitih Satanskih stihov, iranske oblasti odločno zanikajo kakršno koli povezavo z napadalcem. Medtem je hudo ranjeni ameriško-britansko-indijski pisatelj v bolnišnici in bo najbrž izgubil oko, poškodovana ima tudi jetra, je pa začel okrevati in se mu stanje izboljšuje, je dejal njegov agent. Do napada z nožem je prišlo na simpoziju o svobodi govora na univerzi majhnega mesteca Chautauqua povsem na zahodu ameriške zvezne države New York.
»Kategorično zanikamo vpletenost,« je včeraj dejal govornik iranskega zunanjega ministrstva. »Za ta napad nosijo krivdo zgolj in samo Salman Rushdie in njegovi privrženci, njih je treba obsoditi. Ker blati svete stvari islama, si je nakopal jezo milijarde in pol muslimanov,« je rekel.
Napadalca je takoj po napadu aretiral prisotni policist s pomočjo udeležencev simpozija. Gre za 24-letnega Hadija Matarja iz zvezne države New Jersey, še prej iz Kalifornije, po rodu pa je Libanonec. Njegov profil na družbenih omrežjih kaže, da se navdušuje nad ajatolo Homeinijem, podpira radikalni šiizem, iranski režim in libanonsko gibanje Hezbolah.
Iranski ultrakonservativni dnevnik Kayhan, ki sledi stališčem vrhovnega vodje Alija Hamneja, slavi napadalca z nožem: »Gre za pogumnega moža, ki se je zavedal svoje dolžnosti.« Javan, drugi ultrakonservativni časopis, pa trdi, da gre najbrž za zaroto ZDA, ki na tak način »po svetu širijo islamofobijo«.
»Napačna razlaga knjige«
Napad se je zgodil v zelo občutljivem trenutku, ko so ZDA v zadnji fazi pogajanj z Iranom glede omejitve iranskega jedrskega programa in odprave ameriških sankcij. Tako bo Bela hiša po tem napadu verjetno težje odobrila sporazum. Možno je tudi, da bi bile v ozadju napada frakcije iranskega režima, ki so proti sporazumu z ZDA. Preiskava pa lahko tudi pokaže, da je mladi napadalec deloval na svojo roko iz fanatičnega prepričanja in želje, da bi izpolnil svojo versko dolžnost.
Ajatola Homeini, vrhovni voditelj islamske revolucije v letih 1979–1989, je namreč na koncu vodenja Irana in nekaj mesecev pred smrtjo izrekel fatvo (verski odlok), s katero je muslimane pozval k umoru Rushdieja zaradi njegovega dela Satanski stihi. Kmalu so bili napadeni tudi prevajalci Rushdieja, eden je bil ubit celo na Japonskem, prav tako založniki. Ta fatva je prvič pokazala, kako globalizacija koristi tudi skrajnemu islamizmu.
Muslimani v Rushdiejevih Satanskih stihih vidijo bogoskrunstvo. A zahodni poznavalci tega dela trdijo, da gre bolj za samovoljni konstrukt islamistov. Kot pravi Bernard Rougier, ugledni francoski poznavalec islama, gre v nekaj spornih straneh tega dela za to, da muslimanski verniki namerno nekaj časa kršijo islamske zapovedi, med drugim jedo svinjino in so razuzdani. Tudi Mohamed je prikazan kot nekdo, ki ni bil nujno vedno brez greha. Rushdie, ki je rojen v Indiji kot musliman, pa je v tej svoji knjigi hotel predvsem pokazati, da je tradicija islama nekaj, kar naj omogoča ustvarjalnost, ne pa nekaj, kar naj ljudi omejuje. Sam naslov Satanski stihi se nanaša na del Korana o treh poganskih boginjah iz Meke, torej za muslimane naslov ni sporen.
Rushdie od leta 2000 živi v ZDA, kjer pa ga na njegovo zahtevo niso več tako varovali kot pred tem v Veliki Britaniji, kjer se je pogosto selil in menjal ime. V ZDA je Rushdie izražal spoštovanje prvega amandmaja ustave, ki omogoča svobodo izražanja, ter je kot nasprotnik radikalnega islamizma nasprotoval britanskim omejitvam izražanja pri žaljenju verskih čustev.
