Do Züricha, kjer Denis Horvat živi od začetka lanskega leta, je imel mladi bančnik že veliko postaj v tujini. Najprej so bile te povezane s študijem, kasneje z delom. Živel je v Dublinu, Leuvnu, Parizu, Luksemburgu, Bruslju in zdaj v Švici.
Iz Maribora, kjer je odraščal in opravil mednarodno maturo, je Horvat na Irsko odšel študirat filozofijo. To področje je izbral, ker se mu je zdelo, »da je to najbolj intelektualno stimulativna veda, ki jo lahko študiraš«. In prav tako je vse skupaj v Dublinu tudi doživel, saj je bilo na Trinity Collegeu, kjer so ves čas razpravljali o filozofiji in na prijazen način tekmovali, kdo bo napisal najboljši esej, to najbolj intelektualno stimulativno okolje, ki ga je doživel. Pri čemer pa je bil na Trinity Collegeu, ki je relativno elitna institucija, v socialnem mehurčku, saj tja pridejo študirat ljudje z vsega sveta, med katerimi so neredko mladi iz zelo bogatih in vplivnih evropskih družin.
Na življenje v Dublinu, kjer se zaradi pogostega dežja in vetra večina stvari dogaja v notranjih prostorih, se je Horvat moral navaditi. »Vsakdan v irski prestolnici je precej drugačen. V mestu ni kavarn oziroma lokalov, kamor greš na kavo, temveč je navada, da greš popoldne na guinness v pub.« Tako je s svojimi sošolci tudi Horvat po predavanjih zavil v pub, kjer so še naprej živahno razpravljali o filozofiji. Med bivanjem v Dublinu pa se je bilo, kot še pripoveduje sogovornik, najtežje navaditi na irski naglas. Na začetku domačinov, še posebej, kadar so govorili med seboj, sploh ni razumel, a čez čas je lokalno govorico deloma prevzel tudi sam.
Iz Irske v Belgijo
Po dveh letih študija v Dublinu je Horvat odšel na enoletno izmenjavo v Leuven v Belgiji, kjer je tudi diplomiral. »Ko sem iz Dublina prišel nazaj v kontinentalno Evropo, mi je vse bilo bolj domače. Vse skupaj je bilo bolj enostavno in bližje mi je bil način življenja, že recimo to, kako se dogovarjaš za stvari, kako kaj načrtuješ kot tudi način socializacije. V otoškem delu Evrope delajo razlike med tem, ali si otoški ali kontinentalni Evropejec.« Pri čemer je bil Denis Horvat kot Slovenec na dublinski univerzi skoraj že nekakšna eksotika, saj njegovi tamkajšnji prijatelji pred njim niso spoznali še nikogar iz Slovenije.
Življenje v čudovitem Parizu
Po diplomi v Belgiji, kjer se je mladi filozof odločil, da ne bo delal akademske kariere na tem področju, ne glede na to, da je filozofija zanj najzanimivejša stvar na svetu, se je podal v svet politike in ekonomije. Odšel je v Pariz, kjer je bil na magisterij iz ekonomije in politike s fokusom na Evropo sprejet na tamkajšnji inštitut za politične študije Sciences Po, ki je ena od osrednjih šol, kjer se izobražujejo politologi, ki nato delajo za Evropsko unijo. V čudovitem Parizu, kot sogovornik opiše mesto, je živel leto in pol. V francoski prestolnici pa je prvič doživel tri stvari, ki so bile drugačne kot kadar koli prej. Izkusil je bivanje v večmilijonskem mestu z izjemno kulturo in študiral na univerzi, ki je imela kampus v 7. mestnem okrožju, ki je s svojim boemskim pridihom fantastično urbano okolje.
Drugače kot v Dublinu, kjer je sogovornik pogrešal druženje ob skodelici kave, je v Parizu, v mestu očarljivih kavarn, to lahko užival s polno paro. »Način, kako se družiš v Parizu, je imeniten. Vsak dan smo šli na kakšno kavo. Med lokali je veliko izbire, veliko je prijetnih, kjer se lahko usedeš in pogovarjaš o intelektualnih temah, medtem ko ob večerih izbiraš med bolj žurersko orientiranimi.« V francoski prestolnici je, kot še pripoveduje Horvat, doživel tudi intrigantno sceno elektronske glasbe. Sicer pa, kot poudari, »je Pariz res izjemno lepo mesto. Je mesto z zgodovino, ki pa ni najbolje organizirano, zaradi česar si težko predstavljam, da bi tam delal. Pogosto imajo stavke, kar mesto ohromi, poleg tega pa Francozi tudi niso najbolj ustrežljivi.« A je bilo Pariz doživeti kot študent fenomenalno.
Izredno drag Zürich
Na poti do svoje zdajšnje življenjske postaje je Horvat po Parizu bival še v Bruslju in Luksemburgu. V Belgijo je odšel na pripravništvo, kjer je delal za ameriško lobistično podjetje. »V evropskem parlamentu in evropski komisiji smo lobirali za finančni sektor, kar je bila dobra izkušnja, vendar sem se zaradi etičnih razlogov odločil, da to ne bo moja kariera. Nisem želel vplivati na spreminjanje pravnih določil, ki so velikokrat oblikovana v dobro potrošnika in za doseganje določene finančne stabilnosti sistema, kot lobist pa deluješ v prid bankam, ki enostavno morajo biti dobro regulirane.«
Po tej izkušnji je Denis Horvat začel delati v Luksemburgu za podjetje, ki svetuje bankam, nato pa se je zaposlil v banki Credit Suisse, kjer so ga sčasoma povabili, da se jim pridruži na sedežu v Zürichu, kamor se je preselil v začetku prejšnjega leta in tam živi še danes.
Za Zürich bančnik pravi, da je izredno drago mesto, še dražje od Londona in Pariza. »Čeprav je res, da so v primerjavi z drugimi evropskimi mesti tu tudi višje plače in nižji davki. Zato, če si študent, ti tukaj najbrž ni zelo fino, medtem ko kot pripadnik srednjega razreda, ki dela recimo v bančništvu ali farmaciji, lepo živiš.« Poleg tega sogovornik pravi, da je to švicarsko mesto tudi zelo tekmovalno in je težko priti v izbrane strokovne kroge, čeprav to vseeno ni New York, London ali Pariz. S čimer misli, da v Zürichu »v povprečju na enoto vloženega truda dobiš več«. Za odtenek, kakšno uro ali dve, pa je v povprečju krajši tudi delovni dan, čeprav je tudi tam dolg. Horvat po navadi dela od 9. do 18. ali 19. ure, nato gre na kavo ali skvoš, zatem pa na večerjo.
Glavna stvar, ki ga v Zürichu navdušuje, je, da vse deluje, kot mora. Od javnih ustanov, birokracije, prometa, recikliranja do dostave hrane in drugega. »To je najbolj organizirano mesto, v katerem sem do sedaj živel. Ko pridem denimo z dopusta iz Francije ali Belgije, si ob pristanku v Zürichu oddahnem, ker vem, da bo zdaj vse, kot mora biti.«