Večina nas se je v življenju soočala z določeno mero nasilja, ko so nas od otroštva naprej hoteli ukalupiti v kakšne – od staršev, učiteljev, Cerkve, ali širše družbe – zaželene poglede in vedenjske vzorce. Nekateri se zaradi strahu pred kaznijo ali pa s pričakovanjem nagrade takoj vdajo in jim sledijo, spet drugi, bolj avtonomni, se raje naslonijo na svojo presojo, »kaj je prav in kaj narobe«, in se uprejo. Enake odgovore lahko s posameznikov prenesemo na stranke, različne organizacije, množice, narode … Tako se že od nekdaj vrti ta naš svet. In kam spada Slovenija? Očitno med one prve.
Ko me nekateri znanci sprašujejo, kaj si po dvomesečnem vladanju mislim o Golobu, odgovarjam, da je za splošno oceno še veliko prezgodaj. Da mu ni lahko, ker mu desnica meče polena pod noge in mu hoče poleg tega še naprtiti negativne posledice svojega vladanja. Ves čas ga kritizirajo, že povabilu, naj si pridemo »covid pozdravit na morje« (zdraviti namesto dvigati imunost), pripišejo »veliko mednarodno sramoto«, spet drugi, da je s tem pokazal žaljivost in odtujenost, češ, polovica državljanov si morja sploh ne more privoščiti. Tretji, ti niso ravno desničarji, kritizirajo njegove prehitro in nepremišljeno izrečene obljube, morda plod premajhne izkušenosti, ali pa zavestnega zmanjševanja teže problemov, kar hkrati verjetno zmanjšuje tudi možnost uspešnih rešitev.
Tudi mene je nekajkrat zelo razočaral. Do zdaj. Prvič, ko je dvignil plače funkcionarjem, sindikatom pa ponujal kaj že? Drugič, ko je zdravstveni minister Bešič Loredan pri interventnem zakonu o zdravstvu kršil koalicijsko pogodbo, Golob pa je samo lahkotno zamahnil z roko ter brezbrižno dodal, da ima koalicija s SD tudi brez Levice zadostno število glasov. In tretjič zaradi zunanje politike, glede bistvenih opredelitev je ostala enaka Janševi, kljub drugačnim priporočilom.
Slovenija bo skupaj z Brusljem še naprej kot lakaj sledila ZDA, ki na oddaljenih evropskih tleh s prevlado v Natu diktirajo pristop do vojne v Ukrajini. Kaj potem, če njeni lobiji kujejo dobičke, ubogi ukrajinski in ruski narod krvavi, Evropa pa že nosi posledice neuspešnih sankcij proti Rusiji. Namesto da bi se zavzeli za mir in vse sile napeli za mirovna pogajanja – tudi 124. člen naše ustave govori o tem – zunanja ministrica obišče Ukrajino brez diplomatskih pobud in še naprej obljublja pomoč, tudi z orožjem. Se potem lahko čudimo, da Marta Kos, Golobova kandidatka za predsednico države, podpira in govori isto? Slovenija se je včasih zavzemala za manjšine, zdaj pa smo gluhi in slepi za trpeče prebivalce Donbasa, ki so jih uporabljali kot žive ščite in uničevali njihova prebivališča, da o osemletnem teroriziranju tega ruskega prebivalstva ne govorim. Kljub cenzuri medijev, da pride do nas samo »ena prava resnica«, pač ljubimo črno-belo, realnost počasi pronica na dan: Amnesty International končno poroča o ukrajinski kršitvi humanitarnega in vojnega prava.
Vojaški minister Šarec pa se smešno spreneveda: »Zavezništvo Nato je namenjeno obrambi. V ta namen je bilo ustanovljeno in z ukrajinsko vojno se vrača k izvorni funkciji ...« Kaj pa je počelo do zdaj? Kdo je komu ogrožal meje? Dajte, no! Kljub drugačnemu dogovoru se je Nato širil proti vzhodu, Rusiji pred vrata, in ni upošteval njenih pozivov glede njene varnosti. Še decembra 2021 je Rusija predlagala pogajanja o varnosti v Evropi in pogodbo, ki bi upoštevala varnostne interese vseh sodelujočih. In kdo je to odklonil? Sram me je, da sodelujemo pri širjenju zla. Zaradi svoje varnosti? Res? Če ne bi bili v Natu, bi nas sosede ali kdo drug že »požrl«? Kdo v to verjame? Mogoče pa bi nam v stiski pomagala ravno Rusija, naša »sovražnica«, kot nam je v kriznih situacijah že večkrat.
Polona Jamnik, Bled
