Ko je Rusija leta 2014 napadla Krimski polotok, se je javil kot prostovoljec za obrambo svoje domovine. Tudi osem let pozneje spet služi Ukrajini na bojišču. Takoj ko se je začela vojna in je v svojem stanovanju v Kijevu zaslišal prve raketne detonacije v daljavi, je ženo in hčerko poslal na varno v tujino, sam pa se je pridružil vojski. Imel je samo dve možnosti, se spominja: ali se bo branil ali pa umrl. »Nisem hotel videti plapolajoče ruske zastave nad svojo glavo,« o motivu, da se pridruži branilcem Ukrajine, pripoveduje mišičnjak. Nuri svoji domovini ne služi na prvih frontnih črtah Donbasa ali Hersona. Nastanjen je v okolici prestolnice Kijev, kjer pomaga pri zaščiti glavnega mesta in poveljuje dvanajstim vojakom, ki se trenutno urijo v prepoznavanju ostrostrelcev. Njegovi ukrajinski poveljniški kolegi pravijo, da se Nuri v določenih situacijah znajde bolje kot Ukrajinci. Prav to je bil razlog, da so ga poveljniki po prvotni sumničavosti hitro sprejeli za svojega. »Če Rusi ne bi vkorakali v Afganistan, bi imel boljše življenje. Ne bi bil begunec v Ukrajini, temveč bi živel v Afganistanu,« med urjenjem v okolici Kijeva zatrjuje Nuri.
Afganistanski begunec brani Ukrajino
Džalal Nuri je kmalu po sovjetski okupaciji Afganistana konec 70. let prejšnjega stoletja še kot otrok postal begunec. Skupaj s starši je novo domovino našel v Ukrajini, kjer si je po mladostniški karieri v borilnih veščinah in dobljenem ukrajinskem državljanstvu slednjič ustvaril družino in posel. Poročil se je z domačinko, dobil hčer, ustanovil je lastno varnostno podjetje.
Njegovi ukrajinski poveljniški kolegi pravijo, da se Nuri v določenih situacijah znajde bolje kot Ukrajinci. Fotografija. Reuters
