70. edicija Ljubljana Festivala nam je z gostovanjem Daniela Barenboima in njegovega orkestra Zahodno-vzhodni divan predočila prevlado človečnosti in večplastnega umetniškega izraza nad redukcionistično spolitiziranim pogledom na stvarnost. Dogodek nas je zato nagovoril tako z glasbenega kot tudi s širšega kulturnega vidika. Zaradi ideološkega nasilja socialnih omrežij in neposrednih posledic vojn, od katerih nas niti varnost evropskega konteksta ne ščiti več, sumim, da smo postali bolj dojemljivi za simboliko orkestra, sestavljenega primarno iz glasbenikov Palestine in Izraela. Apolitična taktirka Barenboima, prvega človeka na svetu, ki je postal državljan obeh, Izraela in Palestine, in je zasnoval orkester v veri, da konfliktnost pretopi v kulturno izmenjavo, je zmogla »našo« glasbo talilnega lonca Evrope očistiti preživetih konotacij nacionalnosti. Še več, navdal jo je z novimi simboli. Prepoznavne teme Višegrada Smetanovega cikla simfoničnih pesnitev Moja domovina tokrat nismo prepoznali zgolj kot arhaično romantični spomin na grajske zgradbe, temveč nam je v ušesih priostreno zazvenela lirična izpoved o enotni človeškosti. Temačne razburkane pasaže pa niso toliko označevale propadanja zgodovinskega prepoznavnega kraja na Češkem, temveč so priostreno ponazorile metafizično gnitje vsega nam domačega.
Prvo simfonično pesnitev Višegrad je v počasnem tempu, ki je zgolj mestoma spominjal na velikopoteznost Karajana, odprla dirigentova minimalna gesta. Z okrnjenimi k...