Poletne žalosti so se razlezle čez vse zemljevide. Prijatelji iz Berlina poročajo o stoletnih drevesih, ki v tamkajšnjem peščenem podzemlju ne najdejo več vode in umirajo. Niti ne več na obroke, ampak kar takoj, iznenada; na tla se uležejo kot uspavani sloni. V našem sadovnjaku zalivamo mlade jablane in slive, potem pa ugotovimo, da hirajo celo orehi, ki so zasajeni v najbolj mokrem pasu ob gozdu. Čeprav imamo vodnjak in je kmetija po navadi eno samo močvirje, počasi ne bomo imeli več vode za vse korenine, žejne. Medtem ko iz Krasa nastaja mesečeva krajina, podobna obali na severu Sardinije, kjer smo nekoč praznovali festival polne lune, na daljnih otokih v požarih umirajo celo hrasti plutovci, za katere smo mislili, da so nesmrtni.
Nataša Kramberger
Prejšnji teden sem šla prvič po otroštvu na Pohorje k slapu Šumik. Bilo je pozno popoldne, ko k Šumiku ne hodi skoraj nihče več, in na poti do izhodiščne točke me j...
