»Kako se reče slabemu čudežu?« je eno osrednjih vprašanj tretjega filma režiserja Jordana Peeleja. Beseda za to ne obstaja, slišimo protagoniste, a bolj ko film gledamo, bolj se odgovor zdi na dlani. Ker bolj ko gledamo brata in sestro, ki ju igrata Daniel Kaluuya in Keke Palmer, in bolj kot gledamo neznani leteči predmet nad njunim posestvom sredi kalifornijske pustinje, bolj se zdi, da Peele tudi tokrat za fasado grozljivke ponuja nekaj še kako zemeljskega. In če je v prvencu Zbeži! vrtal po rasizmu, v Mi pa je rasno tematiko nadgradil s širšim okvirjem razrednega boja, tokrat ob zanj klasičnih motivih tematizira pogubnost pehanja za slavo in prepoznavnostjo.
Nak je žanrsko gledano zmes hororja, vesterna, komedije in trilerja, sicer pa film o obisku vesoljcev. Res se nekaj časa sprašujemo, kdo ali kaj za vraga se skriva v plovilu nad rančem. So to nezemeljski intergalaktični kolonialisti, morda ljudje iz prihodnosti ali pa radovedni marsovci, ki bodo rančarjem med spanjem »v rit vtaknili kovinsko sondo«? Začnejo se namreč dogajati čudne reči in te čudne reči se dogajajo vse pogosteje. Z neba padajo kovanci, ključi in drugi mali predmeti, ponoči zmanjkuje elektrike, tu in tam pa proti nebu poleti tudi kakšen konj. Nak lahko seveda gledamo kot lov na posnetek vesoljcev, še bistveno bolje pa se gleda kot film o iskanju zvezdništva v vseh možnih pojavnih oblikah. Od otroškega do instantnega.
Vesoljsko plovilo, iz katerega pričakujemo, da bodo poskakali sivi možje, se nazadnje izkaže za zunajzemeljsko žival, srhljivo entiteto, ki potegne, vsrka in poskra vsakogar, ki si upa pogledati gor. Proti nebu, zvezdam in oblakom. In mar niso ravno filmski zvezdniki eni tistih, ki so si drznili pogledati gor – proti nebu, zvezdam in oblakom – in mar ni ravno v srčiki zvezdniškega uspeha vedno tudi nekaj čudežnega? Mar ni sestavni del zgodb o filmskih zvezdah tudi mitski element o čudežnem otroštvu, čudežnem odkritju ali čudežnem talentu, ki v osnovi sporoča, da so zvezdniki sicer izjemni, a da so tudi navadni ljudje? Da je torej čudež na dosegu, da je lahko zvezdnik vsak, da je treba zgolj pogledati proti nebu, zvezdam in oblakom.
A ko Peele govori o zvezdništvu, seveda govori o njegovi temni plati, o ceni družbene obsedenosti s slavo in spektaklom. O tem, kaj vse so pravzaprav ljudje pripravljeni narediti in kaj vse izgubiti za viralni video, za posnetek o obstoju nezemljanov, za trenutek v soju luči, za nastop pri Oprah. Vidimo namreč, kako brezkompromisna in brezvestna je ta industrija slave in spektakla, ki deluje na dobiček, klike in oglede. In kako ljudi, ki kljub zavedanju posledic ne morejo odmakniti pogleda od nje, vsrka in posrka. Prežveči in izpljune. Spomnite se samo zgodb o propadlih zvezdnikih, o težkih otroštvih, odvisnostih, spolnih škandalih, motnjah hranjenja in samomorih. Da, v filmu Jordana Peeleja je alien pravzaprav Hollywood, s tem pa ameriška družba.
