Znani hrvaški preiskovalni novinar Vladimir Matijanić je v petek izgubil bitko s koronavirusom. Zaradi avtoimunskih bolezni in zdravstvenih težav je sodil med ranljive bolnike, zaradi sjorgenovega sindroma se ni smel cepiti. Dva dni je imel visoko vročino, zdravnica mu je predpisala zdravila, a se je stanje vendarle izrazito poslabšalo. Imel je hude bolečine v mišicah in sklepih, pekla so ga pljuča, bil je izčrpan, ni mogel ne jesti ne piti, težko je hodil, še do stranišča se je komaj odvlekel. Dva dni je za pomoč prosil svojo zdravnico, dežurnega zdravnika, govoril z infekcijsko kliniko, šel je v splitsko bolnišnico, njegova partnerka, novinarka Andrea Topić je v dveh dneh desetkrat klicala nujno pomoč. Razen nekaj »pametnih« nasvetov, naj urinira v lonček, če že ne zmore iti do kopalnice, ter si privošči kakšno slano palčko, ni dobil prav nobene pomoči. Vsi po vrsti so 50-letniku razlagali, kako so njegovi simptomi povsem normalni za tako okužbo, glede pridruženih bolezni, za katerimi trpi, pa ga niso kaj veliko poslušali. Dežurni zdravnik, s katerim je večer pred smrtjo govoril po telefonu, mu je na daljavo postavil diagnozo, ga potolažil, da nikakor ni imunsko oslabel, in da naj, če bo težko dihal in imel vročino, na pregled pride pet dni kasneje. Torej danes, v torek. Štiri dni po smrti. »Nisem jasnovidec Milan,« se je sarkastično odzval na novinarjevo vprašanje glede nadaljnjega poteka bolezni. Na žalost res ne. Če bi bil, bi ga namreč pod nujno hospitaliziral in morda bi bil še živ. Zaradi suma zdravniške napake zaenkrat še neznane osebe bodo tako v državnem odvetništvu kot policiji sprožili preiskavo. Za kaznivo dejanje je zagrožena kazen do dvanajst let zapora. Z ministrstva za zdravstvo so v splitski klinični center in na Zavod za nujno medicinsko pomoč splitsko-dalmatinske županije že poslali inšpekcijo.
Če bi zdravnika prijatelja prosil za uslugo ...
»Je*em vam mater, vsem do zadnjega,« se je mirno in hladne glave dva dni po smrti kolega, prijatelja in enega najboljših novinarjev v regiji odzval kolumnist Dnevnikovega Objektiva Boris Dežulović in najverjetneje strnil mnenje večine Hrvatov o stanju njihovega zdravstvenega sistema. Sprašuje se, ali bi se zgodba odvila enako, če bi z istimi diagnozami in simptomi za pomoč prosili nadškof, premierjeva žena ali župan prave politične barve. Zahteva enostaven odgovor: da ali ne. »Vsak odgovor terja odstop ministra, premierja in celotne vlade, razglasitev dneva poraza in domovinske nesmiselnosti, razpad nesmiselne hrvaške države,« hrvaški novinar in kolumnist zaokroži svojo misel. »Kot kaže, novinar ni imel dovolj prijateljskih vezi med zdravniki,« pa se je po smrti Matijanića oglasil splitski kirurg Hrvoje Tomasović in potrdil Dežulovićevo tezo. »Zdi se, da so ga pokopala lastna kvazi poštena stališča, saj za pomoč ni poklical nikogar. Prijateljstva obstajajo, da si pomagamo,« je bil jasen in dodal, da so s podobnimi prošnjami njega doslej klicali vsaj petkrat. Hrvaško združenje zdravnikov se je na njegovo »sramotno« komuniciranje že odzvalo in ga okrcalo. Pravijo, da si prizadevajo za sistem, v katerem bi vse bolnike obravnavali enako. »Zaradi takih posameznikov je zdravniški poklic na slabem glasu,« so prepričani.
Priporočali tekočino in slane palčke
No, na slabem glasu je zagotovo tudi zaradi dežurnega zdravnika, ki je kljub naštetim težavam vztrajal, da Matijanić ni imunokompromitirani bolnik, zaradi zaposlene na infekcijski kliniki, ki je obupani novinarjevi partnerki svetovala, naj on pač urinira v lonček, če se že ne more splaziti do straniščne školjke, in nenazadnje zaradi reševalne ekipe, ki se je v petek po skoraj nešteto klicih končno prikazala pri novinarju doma. Ekipa dveh reševalcev mu je dala injekcijo, ne pa tudi infuzije, ki da jo imajo samo v bolnici. Kljub rotenju, naj ga vzameta s seboj, sta ji rekla, da za to ni nobene potrebe. Naj pije veliko tekočine in je slane palčke, sta ji svetovala. Ko je rekla, da ne more v sebe spraviti nič, so jo zavrnili, naj se vendarle prisili. Uro kasneje, ko Vladimir ni mogel več dihati in je bil že pomodrel, jih je partnerka Topićeva klicala še enkrat. Bili so prepozni. Ob prihodu ekipe se mu je že ustavilo srce. Skoraj eno uro so ga oživljali. Neuspešno. Preiskava bo pokazala, kdo od zdravstvenih delavcev – če sploh kateri – ni delal v skladu s pravili in ali je novinarja hrvaškega časnika Index to stalo življenja. Težko si je predstavljati, da vse od torka, ko je na urgenci infektologinje prvič prosil za hospitalizacijo, a so ga poslali domov, pa vse do petka okoli ene ure popoldan, ko je prvič prišel rešilec, ni bilo storjene nobene napake.
