Potem ko je lani tridnevni festival zaradi covida odpadel in so organizatorji pripravili le enodnevni dogodek v manjšem obsegu, je bilo vzdušje ob Zbiljskem jezeru letos spet razposajeno, kot se za mednarodni kantri festival spodobi. A vse le ni šlo zlahka. Sredi sobotne tonske vaje je namreč prizorišče festivala zgodaj popoldne zajelo hudo neurje, ki je organizatorjem uničilo velik del zunanjega ozvočenja, zato so morali reševati situacijo. Del koncertov, ki so bili napovedani na zunanjem odru, so morali prestaviti pod streho na plesišče.
»Vse skupaj se je zgodilo zelo na hitro in nepredvidljivo. Dva prireditvena šotora je dvignilo v zrak, tudi tistega, pod katerim je bila mešalna miza. Opreme nam ni uspelo rešiti, ta se bo sušila še nekaj dni in ne vemo, ali bo sploh še uporabna, zagotovo pa bomo rešili festival. Koncerti v živo bodo in obiskovalci ne bodo prikrajšani!« si je potem, ko sta se hud vrtinčast veter in naliv umirila, oddahnil Boštjan Tacol iz organizacijske ekipe festivala. Imel je prav - festival je potekal nemoteno, sproščeno rajanje pa se je zavleklo pozno v noč.
Svet pod klobukom je drugačen
Ideja o festivalu z rdečo nitjo ameriške kulture kantrija se je Tacolu porodila pred leti, ko je vrtel glasbo na srečanju ljubiteljev ameriških avtomobilov in kantri glasbe, ter spoznal Davida Prestorja, ki je v Sloveniji odprl vrata kantri plesne šole Wild West, ki je danes vodilna evropska plesna šola za kantri plese in združuje več kot 500 aktivnih plesalcev. Prvi dogodek, na katerem so združili pripadnike kantri glasbe in plesa, so organizirali na Ježici, leto kasneje so se organizacijsko povezali še s slovenskim društvom za dimljenje in peko na žaru (BBQ društvo Slovenije), ki je v Zbiljah v manjšem obsegu prirejalo kulinarična tekmovanja. Na enem mestu so hoteli združiti vse, kar ljudi navdušuje v slogu ameriškega divjega zahoda. Nastal je tridnevni festival z imenom Wild West Fest (On Fire), ki danes privablja tudi množice obiskovalcev iz tujine.
Letos je bilo opaziti veliko Italijanov, Nemcev, Avstrijcev, Madžarov in Špancev, ki veljajo za ene najboljših inštruktorjev plesa v vrsti, kavbojski ples pa je iz leta v leto priljubljenejši tudi med Slovenci. »Kakšna energija in dobra volja! Vsi so pozitivno naravnani, na plesišču je noro prijetno vzdušje. To je pravi žur!« je bila navdušena gospa s kavbojskim klobukom, obuta v prave kavbojske škornje, ki je prišla iz Vira pri Domžalah. Nad kavbojskim plesom v vrsti, za katerega pravi, da je mojstrovina korakov, se je pred tremi leti navdušila prav na zbiljskem festivalu kantrija in se še isto leto vpisala v plesno šolo. »Veste, svet pod klobukom je drugačen - bolj prijeten in sproščen,« je dodala zagreta plesalka, ki se je skupaj z množico somišljenikov predajala učenju nove plesne kavbojske koreografije.
V slogu holivudskih zvezdnikov
Nedaleč stran je radovednost obiskovalcev festivala zbujala četica razstavljenih ameriških starodobnikov. Janez Sirk iz Litije se je v Zbilje pripeljal s svojim glamuroznim cadillacom iz leta 59. »Takšen model vozila so imele nekoč le največje holivudske zvezde. Dolgo sem ga iskal, tudi v Londonu, a sem lepotca kasneje končno našel v Nemčiji. Zdaj sem zadovoljen. Zame ima neprecenljivo vrednost in čeprav mi glasnih kupcev zanj ne manjka, ga ne bi prodal za nič na svetu!« je bil ponosen Sirk, ki ima doma še dva ameriška starodobnika, medtem ko v njegovi četrti domači garaži domuje mercedes.
»Stari ameriški avtomobili so draga zabava in še zdaleč niso primerni za vsakodnevno vožnjo. Namenjeni so vandranju in uživanju, z njimi se v prijetni družbi peljem – na sprehod!« je pojasnil Sirk, čigar turkizno moder cadillac je bil eden največjih magnetov za radovedne oči. »Pred leti so me v njem na poti na nedeljsko kosilo ustavili policisti, a jih ni zanimalo moje vozniško dovoljenje, ampak so možje v modrem zgolj z odprtimi usti občudovali moje vozilo,« je v smehu dejal Janez Sirk.
Veliko zanimanja najmlajših je pritegnilo jahanje konj ameriških pasem in električnega bika. Ta je bil sploh ena največjih privlačnosti pogumnežev, ki so na njem dokazovali svojo moč in vztrajnost. Oboje je dokazala tudi tekmovalka v vestern kategoriji Robin Zdovc, ki je radovednežem prikazala nekaj elementov discipline trail, v kateri konj premaguje različne ovire in izvaja zapletene manevre.
Kadilo se je daleč naokoli
Zelo obiskane so bile tudi stojnice, na katerih so prodajali kavbojsko opravo za oba spola, uvoženo iz Amerike in Mehike. Ta še zdaleč ni poceni, a je bilo zanjo vseeno precej zanimanja. »Pisani kavbojski škornji, klobuki, izdelani iz klobučevine, slame ali bobrovine, hlače iz džinsa, ki mora biti zaradi kavbojskega plesa ravno prav raztegljiv in okrašen s posebnimi vezeninami, pasovi z zaponkami, srajčke, kavbojska krila in brezrokavniki so šli dobro v promet,« je bila zadovoljna prodajalka Špela.
Sobotno vzdušje je bilo z napetostjo prežeto v kulinarično obarvanem kotičku, kjer se je dvanajst ekip skrbno pripravljalo na nedeljsko tekmovanje v dimljenju in peki na žaru. »Skrivnosti uspešne priprave mesa so v največji meri povezane s kakovostnim mesom, dobro voljo, veseljem in izkušnjami. Američani pravijo, da če imaš slabo meso, boš tudi jedel slabo. Potrebni so tudi dober dim, sekanci in prave začimbe,« je bil med obrezovanjem maščobe z ogromnega kosa govedine, ki ga je pripravljal za osemurno dimljenje, zgovoren Stojan Milenković iz ekipe Hedgehog BBQ.
»Organizacija tovrstnega dogodka je izjemno zahtevna, saj vsebuje več različnih področij - od glasbe, plesa, konjeništva, kulinaričnega tekmovanja, gostinske ponudbe in razstave vozil, do razstavnih prostorov. Lahko si predstavljate, kako zahtevna je že samo priprava dokumentacije za tak dogodek. Na srečo sodelujemo ekipa petih entuziastov in si malo razdelimo področja, vsekakor pa vsak od nas v organizacijo vloži ogromno prostega časa skozi celo leto,« je bil po treh dneh rajanja v Zbiljah nasmejan tudi Boštjan Tacol.
