Glede na ekološke, geografske, socialne in politične vidike lahko razdelimo rjavega medveda na 10 populacij v 22 državah: skandinavska, karelijska, karpatska, dinarsko-pindska, baltska, alpska, vzhodnobalkanska, centralnoapeninska, kantabrijska in pirenejska populacija. Leta 2015 je bilo število rjavih medvedov v Evropi ocenjeno na 18.000. Največja populacija je karpatska, sledita ji skandinavska in dinarsko-pindska populacija, kamor sodi tudi Slovenija. Vse druge populacije so precej manjše.
Poleg domače zakonodaje varujejo rjavega medveda še mednarodni dogovori, ki določajo varstvo medveda: konvencija o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov – bernska konvencija; alpska konvencija – protokol o izvajanju alpske konvencije iz leta 1991 o varstvu narave in urejanju krajine; konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi prostoživečimi živalskimi in rastlinskimi vrstami – CITES, washingtonska konvencija; konvencija o biološki raznovrstnosti, Rio de Janeiro, 1992; ter predpisi Evropske unije, ki določajo varstvo medveda. Sklicevanje nanje in njihova uporaba, lahko tudi zloraba, onemogočata realen in strokovni odnos do rjavega medveda v Sloveniji.
Sodobna strategija upravljanja prosto živečih živali mora izhajati iz znanstveno utemeljenih ekoloških izhodišč in delovati s premišljenimi med seboj dopolnjujočimi zakonodajnimi in upravnimi ukrepi na kulturnem, sociološkem in gospodarskem področju z namenom ohraniti prosto živeče živali in njihovo naravno življenjsko okolje, omogočiti živalim življenje, ki jim v naravi pripada, ter zagotoviti vse različne koristi, ki jih lahko pričakuje človek od tega dela žive narave. Da bo strategija uspešna, morajo biti ukrepi, ki izhajajo iz nje, prilagojeni ekološkim danostim okolja in zgodovinsko pogojenim socialno-ekonomskim razmeram v Sloveniji. Namen strategije upravljanja rjavega medveda v Sloveniji je določiti cilje, usmeritve in ukrepe varstva vrste in njenega življenjskega prostora ter ukrepe, ki omogočajo sožitje človeka z medvedom.
Medved ne sodi v Ljubljansko kotlino
Medved za zadovoljevanje osnovnih potreb (bivanje, prehranjevanje, razmnoževanje ...) potrebuje ustrezen, dovolj velik življenjski prostor (habitat z ustreznimi lastnostmi, kot so: kompleks strnjenih gozdnih površin z večjim deležem listavcev, ustrezen delež starega in mladega gozda (še zlasti za dnevno kritje), ustrezen delež gozdnih jas in presek, poraslih z rastlinami, ki obrodijo gozdne sadeže (maline, brusnice, jagode, borovnice ...), dovolj naravnih, od človekovih dejavnosti odmaknjenih votlin, primernih za brloge. Take možnosti pa ima le na delu slovenskega ozemlja. Jedro razširjenosti rjavega medveda v Sloveniji, ki obsega okoli tretjino Slovenije, kjer je stalno, bolj ali manj številčno prisoten, je območje južne in dela osrednje Slovenije. Obsega Kočevsko, Notranjsko s Krimsko-Mokrškim pogorjem, Trnovski gozd, Nanos, Hrušico, del Idrijskega hribovja in del Dolenjske (lovsko-gojitvena območja: kočevsko-belokranjsko, notranjsko, krimsko, del novomeškega, del obalno-kraškega, del dolomitskega, del soškega in del idrijskega). Primernost habitatov na tem območju opredeljujejo: obsežna gozdnata območja, mozaična prepletenost gozdnih in zunajgozdnih površin, razmeroma veliko površin v zaraščanju, nizka gostota poselitve in zgoščenost prebivalcev v večjih naseljih zunaj gozda, ugodne prehranjevalne in varovalne razmere, tradicionalno sobivanje rjavega medveda s človekom ter vzpostavljena tolerantnost v medsebojnih odnosih. Tu, na okoli tretjini Slovenije, ima svoje mesto tudi rjavi medved, največja evropska zver.
Gotovo pa največja evropska zver ne sodi v Ljubljansko kotlino, na območje proti Kranju, Škofji Loki, Radovljici, pa na območja, kjer so se pod Stolom rodili štirje velikani slovenske književnosti (Čop, Prešeren, Finžgar, Jalen). Prav tako ne sodi na območje proti Grosuplju, niti v Zasavje in Posavje, Savinjsko dolino, v Celje s širšo okolico, Savinjsko dolino, Slovenske gorice, na Goričko, v Prekmurje, Prlekijo, Haloze, na Kozjansko, tudi ne v Vipavsko dolino in Belo krajino …
Z območja, kjer je jedro razširjenosti, medved migrira v različne smeri in tam pogosto naletimo nanj, vendar tu ne more biti stalno prisoten:
• V severozahodni smeri proti Idrijskemu in Cerkljanskemu na Jelovico ter v Julijske Alpe. Posamezne živali zaidejo v Italijo in Avstrijo. En krak severozahodne smeri vodi prek Vremščice proti Italiji.
• V zahodni smeri poseljujejo območje med Brkini, Vremščico, Slavnikom in mejo s Hrvaško.
• V severni smeri prečkajo reki Krko in Savo ter nadaljujejo pot čez Zasavsko hribovje na Menino planino in naprej proti Savinjskim Alpam. Na območju med Jezerskim in Solčavo prestopijo avstrijsko mejo in nadaljujejo pot proti Koroški. Posamezne živali zaidejo celo na Pohorje.
• V severovzhodni smeri posamezne živali pridejo na Gorjance, v jugovzhodni smeri pa v Belo krajino.
Na območju visokega Krasa se je populacija medveda ohranila zaradi ustreznosti življenjskega okolja – širnih strnjenih gozdov na razgibanem in nepreglednem terenu ter ne nazadnje tudi zaradi naklonjenosti naših ljudi do obstoja te vrste. Ne gre spregledati, da je bil medved še v času, ko so ga drugod po Evropi preganjali kot škodljivo zver in za njegovo glavo izplačevali nagrade, na slovenskem ozemlju že do določene mere varovan.
Vse od leta 1890 je bil namreč medved po gozdnih veleposestvih v jugozahodnem delu Slovenije in po sosednjem Gorskem kotarju na Hrvaškem že zavarovan kot posebno dragocena vrsta divjadi. Odstrelili so samo posamezne medvede, ki so povzročali škodo, večino, zlasti medvedke z mladiči, pa varovali in krmili na posebej za medvede vzdrževanih mrhoviščih. Po razpadu Avstrije sta medvede zelo ogrozila v Jugoslaviji začeta agrarna reforma in razlaščanje veleposestev. Zato je leta 1935 izšla odredba, ki je na delu slovenskega ozemlja v takratnih srezih Kočevje, Črnomelj, Novo mesto, Logatec in Ljubljana medveda prepovedovala loviti. Tako si je številčnost medveda zopet opomogla in so leta 1940 ocenjevali število medvedov v Sloveniji na okrog 80 živali. Po vojni od leta 1945 dalje je medveda varovala lovska zakonodaja. Do začetka 50. let medveda niso lovili, pozneje pa je odstrel posameznih medvedov, ki so povzročali škodo in ogrožali prebivalstvo, dovoljevalo pristojno ministrstvo. Z letom 1966 je bil lov dovoljen na območju, ki ga je določil takratni republiški sekretar z odredbo. V tem času je bila prva človeška žrtev in se je poseganje v populacijo medveda začelo z rednimi odstreli. Številčnost medveda je zlasti po letu 1960 začela naglo naraščati, leta 1998 je bilo že okoli 290 medvedov, leta 2007 med 394 in 475, leta 2015 že 711, leta 2018 okoli 975 (med 875 in 1130), trenutno pa jih je po ocenah vsaj 1200.
Ob številčnosti 1000 rjavih medvedov in 25-odstotni rodnosti populacije (to pomeni letno 250 novih) z odvzemi 99 medvedov leta 2020 in 130 medvedov leta 2021 omogočamo nenadzorovano rast in širitev poseljenosti populacije rjavega medveda v Sloveniji. Samo v teh dveh letih se je številčnost populacije rjavega medveda pri nas povečala za okoli 300. Bomo končno v Sloveniji prostorsko opredelili, kam rjavi medved sodi in kam ne? Ali ni za to že prepozno?
