Seveda plačujemo tudi ceno za to vrsto svobode, za to, kar nam omogočajo sedanja prevozna sredstva. Od hrupa do onesnaževanja, pa tudi do izpustov toplogrednih plinov, pa uničenja celih pokrajin zaradi črpanja nafte. Zabetonirali in prepredli smo naš svet z nešteto cestami, železnicami in s tem prekinili selitvene poti mnogih živali, koliko jih sploh povozimo ali ranimo ... Zdaj nazaj ne gre. Preveč smo v tem – če bi ustavili ali drastično zmanjšali promet, bi se svet, kot ga poznamo, sesul. Ja, gibati se, priti kam, potovati nekam, ne nujno ne vem kako daleč, je lepo. Nejc Zaplotnik je napisal, da je važna pot, ne cilj. No, s tem seveda ni mislil samo konkretne, fizične poti, ampak predvsem poti, ki jih delamo, opravimo v sebi. Te poti seveda ne potrebujejo cest in železnic, niti ne onesnažujejo okolice, morda posredno, ker smo zaradi takih naših miselnih poti potem udejanjili vse to, kar nas sedaj tudi duši in na nek način omejuje. Paradoks? Več ko imamo cest, železnic, letališč, več škode si delamo po drugi strani, bolj se bomo morali omejevati, če bomo hoteli nekako preživeti. Morda nekateri vidijo rešitev v zračnih poteh – a to bo še slabše. V zraku je težje urejevati promet, zvok se širi dlje, ker ni ovir, ki bi ga zadrževale in dušile, in še letečim vrstam živih bitij bomo uničili okolje.
Zadnjič sem se odpravil v Belo Krajino z vlakom. Že dolgo nisem šel z vlakom na daljšo pot. Vožnja od Ljubljane do Metlike je trajala dve uri in pol. Veliko? Kakor za koga. Vožnja z vlakom je precej manj stresna kot z avtom. Bral sem knjigo, opazoval okolico … Zaradi hitrosti, tudi v premikanju, postajamo površni. Tudi pot je vredna naše pozornosti. Nudi nam odklop od hektične sedanjosti, možnost razmišljanja in nam omogoča, da se malo umirimo. Seveda če tudi na vlaku nervozno ne brskamo po telefonu ali računalniku. Pot kot cilj – no, ne povsem, cilj je bil tudi kopanje na Kolpi in vsrkavanje značilne belokranjske pokrajine. Ja, potovati je lepo. A vsaka pot je vredna naše pozornosti.
