Je mogoče večino grozečih naravnih pojavov izraziti s kompleksnim kazalnikom, nekakšnim skupnim imenovalcem vseh pojavov, ki pretijo človeštvu in planetu Zemlja? Pred pol stoletja so v ZDA znanstveniki pod naslovom »Meje rasti« objavili rezultate obsežnih raziskav. Ugotovili so, da model eksponentne rasti prebivalstva, proizvodnje hrane, industrializacije, onesnaževanja okolja in rabe neobnovljivih naravnih virov v svetovnem merilu povečuje premoženjsko neenakost in poglablja prepad med peščico bogatih in množicami revnejših in revnih. Vse je podrejeno rasti proizvodnje, kapitalski donosnosti ter kopičenju in delitvi dobička, pokrivanje potreb prebivalstva sveta je drugotnega pomena. Prav podatke o premoženjski neenakosti v svetu bi zaradi njihove kompleksnosti lahko uporabili kot skupni imenovalec dejavnikov, ki vplivajo na kakovost bivanja prebivalcev planeta Zemlja.
Politiki problema premoženjske neenakosti v svetu sploh ne omenjajo, kar ne preseneča. Zaman pričakujemo ukrepe, ki naj bi posegli v nelegitimno delitev bogastva sveta, ki prebivalce in države deli na revne in bogate. Dokumenti obeh podnebnih konferenc, Pariz (2015) in Glasgow (2021), premoženjske neenakosti v svetu sploh ne omenjajo, čeprav je to osrednje vprašanje sedanjosti in prihodnosti prebivalcev planeta Zemlja. Rezultati obeh konferenc so pičli, saj se premoženjske neenakosti v svetu kot ključnega problema sveta nista niti dotaknili. Sporočilo iz Glasgowa, da »se obdobje premoga končuje«, je demantirala vojna v Ukrajini. Anonimni načrtovalci vojaškega spopada v osrčju Evrope so zaslužni, da je »osovraženo« fosilno gorivo premog čez noč postal nenadomestljiv energent. Sočasno zmanjšani pretoki rek ustavljajo tudi hidrocentrale in omejujejo obratovanje elektrarn na jedrsko gorivo.
Odnosi med razvitimi in nerazvitimi državami so na las podobni odnosom med bogatimi in revnimi prebivalci sveta. Razvite države niso pripravljene poravnati niti dokazane škode, ki jo zaradi njih trpijo nerazviti. Revnim državam bi donirale letno 100 milijard s pogojem, da bo polovica sredstev porabljena za prilagajanje podnebnim spremembam. Nemčija denimo z eno samo potezo nameni kar 100 milijard za svojo oborožitev. Seveda, brez orožja se ni mogoče vojskovati, revni pa so tako in tako navajeni na pomanjkanje.
Dogodki z katastrofalnimi učinki so se v svetu dobesedno zgostili. Eden od bistvenih vzrokov takšnih razmer, pa tudi premoženjske neenakosti je sistem, s katerim oblasti upravljajo države in svet. Ta sistem predstavlja svojevrstni politični fosil, ker v dobi digitalne tehnologije temelji na uporabi sistema iz časa (1783), ko je poletel prvi toplozračni balon. Si predstavljate, da bi v 21. stoletju še vedno potovali s toplozračnimi baloni? Kako je potem mogoče, da trmasto vztrajamo pri uporabi dokazano preživelega »balonarskega« sistema predstavniške demokracije? Vztrajamo, ker ta politični sistem poseduje orodja, s katerimi politične in gospodarske elite v imenu večine legalno odločajo o usodi sveta in prebivalcev.
Kako je današnji svet videti s ptičje perspektive? Nahajamo se v neskončnem in zapletenem labirintu z množico lažnih izhodov. Vidi pa se tudi pravi izhod iz zapletenega labirinta in pot do tja. Vse je na dosegu naših nog in rok. Vendar kot po pravilu korake vedno uberemo v smer, ki ne pelje iz labirinta. Volitve in referendumi, dokler smo v labirintu, so jalovo početje. Tam zunaj labirinta je res povsem drugačen svoboden svet. Tam je svet, v katerem ima oblast ljudstvo, kot je zapisano v 3. členu Ustave RS. Zapustimo že enkrat za vselej ta osovraženi labirint. Ne bo nam žal.
Janez Krnc, Litija