Potrebujemo namreč osebo, ki bo znala in zmogla nadaljevati pot predsednikov z veliko začetnico, ki jih je Slovenija, z izjemo zadnjega, že imela. Pregovorno bi se morala nagniti na žensko stran, torej biti naklonjena kandidatkama – obema damama, ki ju spoštujem in cenim, za tretjo pa ne bi izgubljala besed –, in vendar sem mnenja, da bi to v danem trenutku ne bilo korektno.
Kar se v že dva meseca trajajoči predsedniški bitki dogaja, me odvrača. Kandidatura za predsednico ali predsednika namreč ne bi smela biti bitka. Vsaj v pomenu besednega obračunavanja ne. Prej morda v naštevanju vsega dobrega, kar je kdo doslej že naredil. Torej če že mora biti 'boj', naj bo boj v dobrem, ne v slabem. Česar doslej še nismo doživeli, žal.
Šteti bi morala neomadeževanost. Pokončnost. Trezen, jasen pogled na domače in svetovno dogajanje. Preudarnost. Izkušnje. Širina. Neposrednost, a diplomatska. Popolna predanost načelu plebiscitarne Slovenije. Popolna predanost socialni državi, za katero smo se izrekli. Popolna predanost ustavnim načelom in pravni državi. Popolna predanost liberalnosti brez predpone neo. Popolna predanost (so)človeku.
Kot že zapisano: čas je, da se na čelo države spet zavihti oseba, na katero bomo gledali s spoštovanjem. In ki bo na nas gledala s spoštovanjem. To načelo vzajemnosti je tisto, kar najbolj potrebujemo.
Zato mi je v veselje ta zapis. Zato navdušeno prikimavam obetu kandidature Iva Vajgla. Upam, da se uresniči. Mojo podporo vsekakor ima.
Tjaša Zorc Rupnik, Log pri Brezovici
